Some ALT text

Martin Hergouth: Heglov monarh in komičnost nasilja

Objavljeno:

Četrtek, 13.4.2017 19.00 Živko Skvotec, Tovarna Rog, LJ FB dogodek >>

Politično sedanjost zaznamuje nov val skrbi (in nekaj fascinacije) nad tem, da je v urejanju kolektivnega življenja in političnega odločanja na delu nekaj, kar je  splošnemu modernemu idealu racionalno utemeljene oblasti karseda tuje. Poraja se sum, da je ta mračna, iracionalna plat - imenujmo to nasilje v splošnem smislu - bolj imanentna in težje odpravljiva poteza družbe, kot bi si nemara mislili. Nasilje ni zgolj drugo in zunanje harmonične normalnosti, temveč njena konsitutivna meja - in ta limitni status nasilja je tisto, kar je treba raziskati. Pri tem, mimogrede, ne mislimo, da sodobnost od nas zahteva kakšno posebno prevpraševanje odpora do nasilja - torej, to ni niti smisleno, niti, verjamemo, potrebno. Ravno tako nam ne gre za to, da razkrinkamo normo nenasilnosti kot še eno sredstvo nasilja, s čimer slednji pojem raztopimo v posplošenosti.

Namesto tega bomo poskusili opredeliti nasilje kot prelom racionalnega (utemeljenega, upravičenega, argumentiranega) in poskusli izolirati točko njegove neobhodnosti. V ta namen se bomo ozrli k znamenitni Heglovi ideji monarha. Ta notorični anahornistični element Heglove politične filozofije (Hegel denimo vztraja na nujnosti dednosti monarha) spremlja značilna idioskinkratična heglovska  argumentacija - oz. vsaj poteza misli -, po kateri politična odločitev/dejanje/ukrep, torej, udejanjenje volje, nujno zahteva nek presežek nad povsem razumskim podajanjem in pretehavanjem razlogov. Razmislili bomo torej, v kakšni meri nam ta monarhičnio-iracionalen aspekt oblasti pojasni ta ne-izginjajoči moment nasilja v družbeno-politični organizaciji, ki preseneča common sense liberalne utopičnosti.

In nenazadnje, zdi se, da ima ta sorta oblastnega nasilja na sebi pogosto nekaj bizarno-komičnega. Jasno imamo tu v mislih Trumpa in Putina, to, da pred njma celo že celo tradicijo modernih voditeljev z (različno uspešnimi) samodrškimi pretenzijami, s Hitlerjem in Mussolinijem na čelu ki pred vsem drugim vzbujajo smeh. Ali gre pri tem za konceptualno nujnost, oziroma, ali je biti vreden prezira in posmeha - kar je bil za tradicionalni tip avtoritete uničujoč udarec - danes še ovira za nasilniškost oblasti, ali prej njen sestavni del?

Sorodno:

Aleš Bunta: Štirje portreti oblasti

Sodobna oblast ni nagnjena k svojemu upodabljanju; ne naroča portretov. Če je v večini oblastnih modelov preteklosti podoba vladarja ali voditelja, obeležena z vsemi značilnimi emblemi, igrala centralno vlogo znotraj njenega izvajanja, se danes dogaja ravno nasprotno: direktorji in lastniki korporac...

Aleš Mendiževec: Kako nasilje deluje?

Nasilje z družbo ne izgine, niti s politiko oziroma z oblastjo. Kar je jasno že kar nekaj časa. Ob tem pa se obrača nekoliko manj pozornosti k vprašanju, kako družba - ali pa oblast - razume in navsezadnje tudi uporablja nasilje. Tudi največji liberalni teoretiki tipa John Locke so bili brez usmilje...

Luka Lisjak: Nasilje, oblast, politika - Hannah Arendt in liberalna misel

V enem zadnjih intervjujev je Hannah Arendt na vprašanje francoskega novinarja Rogerja Errere, ki je njeno misel navezoval na kontekst liberalne misli, odgovorila: »Nisem prepričana, da sem liberalka«. Nelagodno razmerje med Arendt in liberalizmom je prišlo na dan na številnih mestih, najbolj očitno...

Maruša Nardoni: Ideologija interpelira žrtev v subjekt

Nasilje bomo skušali misliti na ozadju teorije ideologije Louisa Althusserja. Po mnenju kritikov je eden bolj problematičnih elementov tovrstne teorije pasivnost interpeliranega subjekta. Slabost dotične teorije naj bi se torej nahajala v prevelikem poudarjanju vloge institucij in posledično premajh...

Matija Jan - Fifi: Topologija nasilja

V modi je določen teoretsko-moralni normativ, ki vleče jasno črto med notranjim prostorom nenasilja in njegovo nasilno vnanjostjo. Notranjost opredeljujejo pojmi civilizacije, idealnosti reda – pa naj bo ta mišljen v okviru avtoritarnega ali demokratičnega modela – ter produktivnosti á la aktualizac...

Muanis Sinanović: Teroristi vs. troli

Izhajam iz predpostavke, da družba ne obstaja kljub temu, da obstaja razredni boj. Ker družba ne obstaja, se razredni boj ves čas premešča in zgošča, družbenost pa je lahko tudi produkt zavestnega delovanja. Zdi se, da se danes nahajamo v fazi, ko to premeščanje in zgoščevanje v veliki mer...