Sašo Slaček: »Niti bankir niti fašistka!«

Objavljeno:

V drugem krogu predsedniških volitev v Franciji je zmago slavil predstavnik establišmenta, nekdanji bankir, avtor pomembnih neoliberalnih reform vlade Manuela Vallsa, Emmanuel Macron. Čeprav bo marsikdo občutil olajšanje, da predsedniškega mesta ni uspelo zasesti kandidatki skrajne desnice Marine Le Pen, pa v resnici ni razlogov za slavje. Macron bo kot predstavnik skrajne sredine nadaljeval z izvajanjem nepriljubljenih neoliberalnih politik po diktatu Evropske unije in Mednarodnega denarnega sklada. Te politike ne bodo ponudile sprememb tistih okoliščin, ki omogočajo rast skrajne desnice, temveč bodo prav nasprotno z vsiljevanjem “evropskih” politik povečevale privlačnost nacionalistične desnice. Skrajna sredina ni alternativa skrajni desnici, temveč ključni razlog za to, da skrajna desnica uspeva z apeli po vrnitvi nacionalne suverenosti pridobivati podporo predvsem med žrtvami neoliberalne globalizacije ter njenih politik nižjih plač in pokojnin, lažjega odpuščanja ter rezov v javne storitve kot so šolstvo in zdravstvo.

Drugi krog predsedniških volitev v Franciji, na katerem se je ljudstvo odločilo, da želi na tem položaju raje videti kozmopolitskega neoliberalca Emmanuela Macrona kot nacionalistično demagoginjo Marine Le Pen, je povzročil zmedo na levici. Ne gre za osamljen primer, saj je podobno zagato sprožalo nedavno glasovanje v Veliki Britaniji o izstopu iz EU, kjer sta se kot dominantna glasova vzpostavila nazadnjaški nacionalizem, ki ga je najbolje utelešala stranka UKIP pod vodstvom Nigela Faragea, in kozmopolitski neoliberalizem vladajoče frakcije torijcev, blairovske struje laburistov ter velikega kapitala, ki je v izstopu iz EU videl predvsem grožnjo svojim poslovnim interesom. V obeh primerih se je skrajna desnica uspela profilirati kot glas nasprotovanja neoliberalni globalizaciji tudi s strateškim prevzemanjem elementov leve retorike (skrb za malega človeka in za socialno državo), ki jih združuje s svojim osrednjim sporočilom sovraštva do vsega »tujega«: od migrantov, beguncev, pa do feministk in istospolno usmerjenih.

Na levici se pojavljajo različni pogledi na ustrezno strategijo – laburisti so se odločili nasprotovati izstopu iz EU, ki ga je zagovarjala skrajna nacionalistična desnica, vendar se pri tem niso zmogli umakniti iz sence Torijcev ter so z mlačno držo le še pripomogli k svoji marginalizaciji. Po referendumu so Torijci prevzeli retoriko skrajne desnice, se popolnoma identificirali z Brexitom in na ta način marginalizirali UKIP, kar se vsaj zaenkrat kaže kot uspešna strategija. Izjemen uspeh so dosegli na lokalnih volitvah, če je verjeti volilnim napovedim, bodo slavili tudi na prihajajočih parlamentarnih volitvah. V primeru francoskih predsedniških volitev je Janis Varufakis prav tako svetoval proevropsko držo: zaradi grožnje fašizma, ki ga domnevno uteleša Marine Le Pen, naj bi levica z vso silo podprla neoliberalnega Macrona kot manjše zlo, pa čeprav je od njega mogoče pričakovati predvsem ukrepe v prid kapitalu in čeprav ni nikoli niti nakazal, da si glasove levice sploh želi. Na drugi strani pa se je Jean-Luc Mélenchon, ki se z 19,6% prejetih glasov ni uvrstil v drugi krog, po poizvedbi med svojimi podporniki odločil, da Macrona v drugem krogu ne bo podprl.

Situacije, v katerih politično razpravo dominirata dve desni poziciji, so vsekakor razlog za skrb, ne pa tudi za podleganje histeričnemu izsiljevanju, da je treba opustiti vse premisleke in zavoljo zgodovinske nujnosti z vso silo podpreti domnevno “manjše zlo”. V takšnih situacijah se je treba predvsem najprej upreti tovrstnemu izsiljevanju in premisliti, kako se je lahko levica postavila v tak podrejen položaj.

Teza 1: Ena osnovnih premis neoliberalizma je, da je treba pomembne ekonomske odločitve odstraniti kar se da daleč od »nerazumnih« zahtev prebivalstva. Evropska unija je uspela to načelo v praksi razviti do najvišje stopnje in pomembne odločitve prenesti na nedemokratična telesa, ki ne odločajo glede na želje in interese prebivalstva, temveč po arbitrarnih pravilih (npr. maastrichtska pravila glede inflacije, javnega dolga itd., ki so bila še radikalizirana s fiskalnim paktom), nad katerimi bdijo neizvoljeni »eksperti«. Takšna ureditev je nujno nestabilna, saj radikalno zožuje prostor možnega razrednega kompromisa. Delavski boj ni boj, ki se bije na forumu institucij EU, temveč je boj, ki se nujno bije zoper razredni interes kapitala, sedimentiran v institucionalni zgradbi EU. V tem je EU le poseben primer splošnega trenda prenosa moči stran od institucij, ki so ranljive na demokratične pritiske, k tehnokratskim telesom in mednarodnim finančnim trgom. Prepustiti vprašanje nacionalne suverenosti skrajni desnici je zato smrtna obsodba levice.

V obdobju po drugi svetovni vojni se je v demokratičnokapitalističnih državah oblikoval institucionalni okvir za miroljubno razreševanje razrednih konfliktov v obliki socialnega dialoga. Državne institucije so bile garant stabilnosti, saj so prevzele vlogo foruma za pogajanja med delom in kapitalom, pa čeprav je ena stran bila v tem odnosu jasno favorizirana. Ta vloga je institucionalnim ureditvam zagotavljala stabilnost, saj so bile od njihovega nadaljnjega obstoja odvisne že pridobljene pravice delavske strani (v obliki socialnih sporazumov, kolektivnih pogodb itd.). Evropska unija ni tovrsten forum, temveč v svojem institucionalnem ustroju in s svojimi pravili že prejudicira odločitve, ki so bile prej (in na ravni držav članic v sicer zmanjšanem obsegu še vedno so) predmet političnega boja. Zahteve nezaposlenih po višjih socialnih transferjih v času krize v okviru EU ne trčijo ob nasprotne zahteve kapitala po nižji obdavčitvi, temveč ob maastrichtska pravila in disciplino mednarodnih finančnih trgov. Vsaka centralna banka z izjemo Evropske centralne banke (ECB) balansira med ciljema nizke inflacije (po navadi bolj v interesu kapitala) in polne zaposlenosti (po navadi bolj v interesu delavske strani), kjer je nagib v eno ali drugo smer vedno politično vprašanje. ECB je odrešena te politične zagate, saj ji njen statut zapoveduje, da mora in sme zasledovati zgolj cilj nizke inflacije ne glede na ceno, ki jo zato plača delavski razred v obliki višje stopnje nezaposlenosti. Nad temi pravili bdijo neizvoljeni tehnokrati, ki za svoje odločitve nikomur ne odgovarjajo, temveč svojo vedno večjo moč izvršujejo onkraj vsakršnih demokratičnih omejitev.

Ključen razlog za popolno marginalizacijo Hollandovih socialistov na teh predsedniških volitvah (njen kandidat Benoît Hamon je v prvem krogu prejel le borih 6,4% glasov) je prav njeno popuščanje pod pritiski iz Evrope in MDS:

“… zmanjševanje javnofinančnih izdatkov, vključno z izdatki za zdravstveno varstvo in pokojnine; povečevanje bazena delovne sile; zmanjševanje števila zaposlenih v javnem sektorju, in spremembe regulacije trga delovne sile za zmanjševanje moči delavcev pri kolektivnem pogajanju. To je ekonomski program, ki ga mora sprejeti vsak politik ali politična stranka, ki noče biti označen kot “protievropski”. Lahko ga vidimo v najnovejšem (julij 2016) posvetovanju po IV. členu statuta MDS z Francijo, kot tudi v stabilizacijskem programu, ki ga je Francija sprejela v dogovoru z Evropsko Unijo. Ti dokumenti za Francijo predvidevajo zamrznitev realne potrošnje in zmanjšanje javnofinančnega primanjkljaja na nič do leta 2021. Te zaveze predvidevajo, da francoska vlada ne bo storila nič, da bi zajezila množično brezposelnost, ki je lani v povprečju znašala 10 odstotkov.” (Mark Weisbrot)

Pri tem pa je ironično, da je od implozije socialistov najbolj profitiral Macron, ki je bil kot gospodarski minister v socialistični vladi premierja Manuela Vallsa odgovoren za kapitalu prijazen paket reform, ki ga je vlada uspela sprejeti februarja 2015 le po tem, ko je sprejetje vezala na zaupnico vladi. Odmik stranke od delavskega razreda h “koaliciji etničnih manjšin, univerzitetnih diplomantov (ki ponavadi uspevajo v novi ekonomiji), žensk, mladih in nekatolikov” (Christopher Cladwell), ki je Hollandu leta 2012 prinesla zmago, se je izkazala za nezanesljivo. Ideološko praznino takšne s pomočjo marketinških raziskav napaberkovane volilne baze je napolnil neoliberalni zdravi razum in slepo sledenje ukazom iz Bruslja, vedno večje število ljudi, ki jih neoliberalna globalizacija peha v brezupnen položaj, pa se obrača k skrajno desni Nacionalni fronti pod vodstvom Marine Le Pen.

Teza 2: Iskanje manjšega zla med kozmopolitskim neoliberalizmom in radikalno desnico levico odtujuje od delavskih množic, jo politično paralizira in ji poleg manjšega zla prinaša hkrati še večje zlo (torej hkrati krepitev neoliberalnih sil in vzpon radikalne desnice).

Levica je bila v konfliktu med EU in nacionalističnimi elementi pogosto potisnjena v položaj, ko se je zdelo, da mora zavoljo grožnje ponovitve tridesetih let dvajsetega stoletja izbrati manjše zlo in braniti evropske integracije z argumentom hipotetične možnosti, da se EU vendarle spremeni v samem bistvu. Čeprav lahko drži, da v konkretni situaciji izstop iz EU zgolj krepi skrajno desne, nacionalistične politične sile, pa je bolj bistveno vprašanje, kako si je lahko levica dovolila postaviti se v položaj statista na odru zgodovine, ko si lahko kvečjemu obeta biti privesek malo bolj civilizirane od dveh desnih politik. Razlika med Schäublom in Varufakisom je na tej točki postala že zanemarljiva: oba lačnemu ljudstvu servirata jed, v kateri so glavna sestavine prazne obljube boljše prihodnosti. Levica je do točke, ko je izgubila vsakršno zgodovinsko vlogo, prišla prav zato, ker je spregledala, da ni razrednega boja, ki ni tudi boj proti EU.

Vsekakor si ne gre zatiskati oči pred nevarnostmi razpada EU. Pritiski mednarodne konkurence in finančnih trgov s tem ne bi izginili, za države periferije bi se lahko kratkoročno celo zaostrili, npr. v obliki špekulativnih napadov na valuto, visokih pribitkov na državne obveznice ali pa pogojev za dostop do trgov EU in ZDA. Prav tako obstaja nevarnost, da razpad EU okrepi nacionalistične in skrajno desne tendence, kot se je pokazalo tudi v procesu izstopa Velike Britanije, kjer je policija zabeležila močan porast nacionalističnega in rasističnega nasilja. Vendar pa levica s popuščanjem domnevnemu manjšemu zlu kozmopolitskega neoliberalizma prepušča skrajni nacionalistični desnici, da se predstavlja kot branik nacionalne suverenosti in tako namesto izbire med manjšim in večjim zlom hkrati dobi oboje: krepitev neoliberalnega značaja evropskih integracij, ker se kapital lahko zanaša na pristanek, če že ne na navdušeno podporo politične levice, ter hkrati naraščajoč nacionalni šovinizem, saj z blodnim prevzemanjem vloge reševanja kapitalizma pred njim samim (kot se je nekoč izrazil Varufakis) politična levica delavske množice peha v objem skrajne desnice. Bolj kot si lahko uveljavljene politične sile obetajo podporo zgolj zaradi tega, ker so le “manjše zlo”, bolj neodgovorno se lahko vedejo in bolj proste roke imajo pri tem, da se prilagajajo skrajni desnici. Vsakič, ko v dani konstelacijo političnih sil izberemo manjše zlo, zgolj zato, ker je manjše zlo, pripomoremo k temu, da se celotna konstelacija premakne v desno.

Teza 3: Vsiljena izbira med kozmopolitskim neoliberalizmom in nazadnjaško nacionalistično demagogijo je za levico lažna izbira. Bolj kot se bo levica bala boja z neoliberalizmom, bolj bo samo sebe marginalizirala in prispevala k situaciji, ko bo skrajna desnica edina realistična alternativa kozmopolitskemu neoliberalizmu. Parola »Niti bankir niti fašistka«, ki zavrača takšno lažno alternativo, je bila v primeru predsedniških volitev v Franciji popolnoma pravilna. Z brezpogojno podporo neoliberalizmu zgolj zato, ker obstaja poleg njega še nekaj hujšega, lahko levica pri svojih podpornikih seje zgolj zmedo in jih demoralizira, s tem pa še nadalje šibi svoj položaj in krepi položaj skrajne desnice kot edine sile, ki se je pripravljena odločno zoperstaviti neoliberalni globalizaciji.

Skrajna desnica ni uspešna zaradi delavskemu razredu prirojenega rasizma, temveč zato, ker njen toksični nacionalizem svojo moč črpa iz nasprotovanja nepriljubljenim odločitvam, ki jih sprejemajo neizvoljena tehnokratska telesa. Le Pen je uspela privabiti glasove delavcev prav zato, ker njeno sporočilo izgubljene nacionalne suverenosti odzvanja pri tistih, ki so zaradi neoliberalne globalizacije soočeni z brezposelnostjo in negotovostjo zaposlitev, manj kakovostnimi in težje dostopnimi javnimi storitvami ter z rastjo življenjskih stroškov, zaradi katerih si življenja v velikih mestih kot je Pariz sploh ne morejo več privoščiti. Ne glede na to, da Nacionalna fronta za te probleme ne ponuja rešitev, temveč zgolj nasilje nad najbolj ranljivimi, pa žanje uspehe predvsem, ker celoten politični mainstream (tako desni republikanci kot levosredinska Socialistična stranka) aksiomatsko pristaja na neoliberalno globalizacijo in ljudem, ki jih ta pušča ob strani, z vztrajnim molkom sporoča, da so preprosto pogrešljivi. Ti ljudje niso prešli k Nacionalni fronti, ker bi bili nepopravljivi rasisti, temveč zato, ker se jim je politični mainstream odločno in zavestno odpovedal. Črno-bela slika, v kateri skrajna sredina nastopa kot zadnji branik pred barbarstvom skrajne desnice, je brezupno naivna in nevarna zaradi naslednjih razlogov:

Prispevek je bil prvotno objavljen na spletni strani IDS.

Sorodno:

Anej Korsika: Čilska pot v socializem

Henry Kissinger, ameriški zunanji minister v času Nixonove in Fordove administracije, naj bi na neki točki izjavil: “Ne vem, zakaj bi morali mirno gledati, da zgolj zaradi neodgovornosti njenega prebivalstva neka država postane komunistična.” Citat lepo povzema imperialistično bistvo politike, ki so...

Anže Dolinar: Primer Ukrajine

Odnos slovenske države do mednarodne centralizacije kapitala, ki se dogaja znotraj EU, je specifičen v tem, da ga spremlja razkrajanje moči slovenske države. Specifična situacija korespondira z mnogimi evropskimi deželami, ki so se znašle v polkolonialnem odnosu. To strukturno dejstvo onemogoča obst...

Dragan Nikčević: Distopija za današnji čas

Prispevek je bil prvotno objavljen v majsko-junijski številki revije Kinotečnik.

"Svet je propadel. Le še Britanija koraka naprej." Da je temu tako, skrbijo militariziran varnostni aparat, množična deportacijska taborišča in žrtvovanje svobode v imenu varnosti, znotraj družbe, v kateri je nasi...

Dragan Nikčević: The Origins of May Day

Have you ever noticed how so many protests happen in May? There is a reason for this, and it originates in the late nineteenth-century struggle for workers’ rights. The history of its commemoration is a microhistory of the Left.

In the beginning

In 1864, The International Workingmen’s Associatio...

Marko Kržan: Ocrt historije samoupravnog socijalizma

U ovom članku sažeto je predavanje kojeg sam imao 19. novembra 2012 godine u Beogradu na poziv drugarica i  drugova iz Centra za kulturnu dekontaminaciju (Učitelj neznalica i njegovi komiteti). Pokušao sam napraviti jednu skicu razvitka jugoslavenskog samoupravnog socijalizma između 1945 i kasnih se...

Pismo podpore Tovarni Rog

V Inštitutu za delavske študije izražamo podporo kolektivom, ki delujejo in so v preteklosti delovali v prostorih nekdanje tovarne Rog. Zgodba tovarne Rog, kjer sta nekoč stavkam, odpuščanjem in neštetim osebnim tragedijam sledili prisilna poravnava in stečaj, je simptomatičen in vzorčen primer proc...

Podprimo naše poštarje!

Mogoče se najde kdo med nami, ki bo v zimskem času, v snežnih razmerah in po zamrznjenih pločnikih, uporabljal kolo ali se vozil z motorjem.

Nihče pa ne bo pri zdravi pameti tega počel po 8, 10 ali 12 ur naenkrat, teden za tednom in pri tem tvegal poškodbe na ledu ali resno obolenje.

Razen tisti...

Programme outline: Labour and Technology

ILS Seminar: Labour and Technology October 6th 2017 Stara mestna elektrarna, Ljubljana

Among all the potential candidates for a global-systemic catastrophe, or at the very least a serious break with the current state of affairs, the one that elicits the greatest fascination is the one that is inte...

Theodor Adorno: Rana po imenu Heine

Danes mineva 160 let od smrti Heinricha Heineja, pesnika, kritika in publicista iz obdobja romantike, ki je bil med drugim še Heglov učenec in Marxov znanec.

Pred 60 leti, ob 100 obletnici njegove smrti, je Theodor Adorno napisal tekst "Rana po imenu Heine" (Die Wunde Heine, 1956), ki ga obj...

Rok Kogej: Alternative vstajniškega gibanja

Vstajniško gibanje je zelo heterogena tvorba in njenim posameznim delom so skupne le zgodovinske okoliščine, iz katerih so vzniknili in na katere se odzivajo, pa čeprav različni deli te okoliščine razumejo različno. To so okoliščine svetovne gospodarske in finančne krize, ki je v ZDA izbruhnila leta...

Tibor Rutar: Hegemonija in kolektivno delovanje

* To je razširjena različica članka, ki je bil objavljen v psihološki reviji Panika (let. 19, št. 1, 2015).

Italijanski marksist Antonio Gramsci je bil verjetno najvplivnejša izhodiščna referenca za praktično vsakega progresivnega avtorja, ki se je v drugi polovici preteklega stoletja ukvarjal s k...

Tibor Rutar: Max Weber

Uvod: »buržoazni Marx«?

Slavni sociolog in ekonomist Vilfredo Pareto je bil v osmrtnici socialističnega časnika Avanti! oklican za »buržoaznega Karla Marxa«.[1] Veliko bolj znano je, da je leta 1926 Albert Salomon s tem izrazom opisal še enega, nemara slavnejšega sociologa in ekonomista, Maxa...

Tibor Rutar: Roy Bhaskar

Na današnji dan leta 1944 se je rodil Roy Bhaskar, britanski filozof in utemeljitelj kritičnega realizma. Kritični realizem je filozofija znanosti in družbe, ki je danes poznana v mnogo različicah – med katerimi je nekaj precej nenavadnih in neproduktivnih –, vendar pa sta dve zgodnji Bhaskarjevi de...

Tibor Rutar: Transition, Austerity and Primitive Accumulation - Left Answers

Today, political, economic and, given the rise of Golden dawn and other fascist tendencies, also ideological implications of the global capitalist crisis are intensifying rather than, as the free-market ideologues would have us believe, decreasing. Hence, for the Left, a thorough understanding of ho...