Streli na trgu Haymarket in rojstvo prvega maja, 4.5.1886

Streli na trgu Haymarket in rojstvo prvega maja, 4.5.1886

Na prelomu 19. in 20. stoletja je pregovorno naporni delavnik fizičnega delavca obsegal v povprečju šest dni na teden, okoli deset ur dnevno, brez dopustov in dodatkov. Najdaljši delavniki so trajali tudi po 14 ur. Osrednjo točko delavskih bojev je tako že od najzgodnejših časov organiziranega delavskega aktivizma predstavljala zahteva po omejitvi delovnega časa. Največja žarišča tega boja, obenem središča socialističnega in anarhističnega organiziranja, so se nahajala v novih industrijskih in migracijskih centrih ZDA, kakršen je bil Chicago. Leta 1884 je bil ravno v tem mestu sklican kongres predstavnikov delavskih zvez, ki je sprejel sklep, da s prvim majem 1886 osemurni delavnik nepreklicno razglaša za največji možni dnevni obseg dela.

Odločitev je leta 1886 širom ZDA pripeljala do prvih modernih prvomajskih manifestacij. Po eni izmed osrednjih čikaških avenij se je zvrstilo okoli 80.000 ljudi, ob mnogih podpornih stavkah. Policija se je na manifestacije odzvala nasilno in 3. maja sta policijskim strelom podlegli vsaj dve žrtvi.

Smrtne žrtve v uličnih spopadih s policijo in ne mnogo manj pogosto tudi z vojaškimi in s privatnimi varnostnimi silami niso bile v tistih časih nič neobičajnega. Naslednji dan, 4. maja 1886, se je na čikaškem trgu Haymarket odvil shod proti policijskemu nasilju, ki je sprva potekal mirno, do trenutka, ko se je policija odločila, da ga bo poskusila razgnati. V napredujočo policijsko formacijo je bila vržena palica dinamita, nakar je izbruhnilo streljanje. V medsebojnem obračunavanju je na koncu padlo 7 policistov in nikoli poznano število protestnikov, z desetinami poškodovanih na obeh straneh.

Protestom so sledile številne aretacije v vrstah vodilnih čikaških delavskih organizatorjev ter dolgotrajen in nepravičen proces, ki je sedmerico obtoženih obsodil na smrt (ter enega na 15 let zapora) zaradi napeljevanja k umoru in izgredništvu.

Od sedmerice obsojenih na smrt so bili na koncu štirje javno obešeni, eden je pred tem storil samomor, dvema pa so kazen znižali na dosmrtno, potem ko sta zaprosila za milost. Trojico še zaprtih je leta 1893, v začetku novega stavkovnega vala, ki bo dosegel vrhunec z vsedržavno Pullmanovo stavko, oprostil novi zvezni guverner, javno kritičen do ravnanja oblasti v letu 1886.

Čikaški dogodki so predstavljali močan udarec za ameriško delavsko gibanje, vendar že maja 1890 sledi ponovni poziv k vsedržavnim manifestacijam. Odločitev je bila podprta na ustanovnem zasedanju druge internacionale, ki poteka julija 1889 v Parizu ob stoletnici francoske revolucije. Na zasedanju so izglasovali sklep o mednarodnem obeleževanju prvega maja kot dneva boja za osemurni delavnik. V spomin na dogodke leta 1886 tako praznujemo prvi (in ponekod tudi drugi) maj, med drugim tudi z vsakoletnimi organiziranimi delavskimi manifestacijami.

Streli na trgu Haymerket tako po eni strani simbolizirajo pozabljeno zgodovino delavskega gibanja v ZDA, ki je bilo v prihajajočih letih še mnogokrat zatrto v krvi, po drugi strani pa mednarodni in solidarni značaj takšnih gibanj, ki jim je v naslednjih desetletjih uspelo izbojevati osemurni delavnik in marsikatero drugo pridobitev.

Danes, v času v katerem marsikdo ponovno dela več kot osem ur dnevno, se velja spomniti 4. maja 1886 in pomena delavskega organiziranja. V poslednjih besedah obešenega Augusta Spiesa:

Prišel bo dan, ko bo naš molk postal močnejši od glasov, ki jih danes davite.

Leave a Reply