Streli na Zaloški cesti (24.4.1920)

Streli na Zaloški cesti (24.4.1920)

Na današnji dan, 24. aprila 1920, se je na Zaloški cesti v Ljubljani zbralo tri tisoč delavcev in njihovih družinskih članov, ki so v znak solidarnosti s stavkajočimi železničarji poskušali priti v središče mesta in manifestirati za delavske pravice. Pot jim je zaustavil kordon dvajsetih oboroženih žandarjev in šest policistov, ki so si jih demonstranti najprej prizadevali pridobiti na svojo stran, potem pa so jih poskušali razorožiti. Pod streli je padlo trinajst demonstrantov, med njimi so bile ženske in otroci, najmanj trideset pa je bilo ranjenih. Oblast je poskušala odgovornost za žrtve naprtiti demonstrantom, vendar so to aretirani delavci na zaslišanju zanikali, delavski tisk pa je prvi strel pripisal policijskemu agentu provokatorju, ki naj bi streljal z okna Leonišča.

Dogodek na Zaloški cesti je pomenil vrhunec v ostrih razrednih bojih, ki so takrat potekali na Slovenskem oziroma v celotni Jugoslaviji. Kontekst teh bojev, ki je pomembno določal njihovo ostrino, je bil težaven proces oblikovanja nove države Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, katerega je zaznamovala nedokončana agrarna reforma, nerazrešena nacionalna vprašanja ter splošen težak gospodarski položaj po prvi svetovni vojni. Delavske stavke so bile v tistem času stvar vsakdanjega življenja. V začetku leta 1920 je najbolj zavrelo med železničarji. Oblast je takrat odpovedala kolektivno pogodbo, kar je za železničarje pomenilo veliko neplačanih nadur, slabše delovne pogoje in predvsem nižje mezde. Še posebej so bili zrevoltirani slovenski železničarji, saj jim nova oblast ni hotela priznati socialnih pravic, ki so si jih izborili že v Avstro-Ogrski. Splošna stavka železničarjev se je pričela 15. aprila, ko so delavci blokirali postaje. Režim se je v trenutku odzval z represijo. Najprej z nenadnim vpoklicem železničarjev na vojaške vaje, potem z aretacijami in prisotnostjo vojske in policije. Meščanski tisk je nemudoma pričel z demonizacijo stavkajočih, širil laži o visokih železničarskih plačah ter manipulacije, češ da stavkajoči ogrožajo celotno državo: »Nobena vlada, ne ta ne druga, ne bo smela dopustiti, da ji njeni uslužbenci diktirajo svojo voljo z grožnjo s stavko, ki ogroža državo, prehrano, gospodarstvo, vse ljudstvo in slednjič tudi delavstvo samo!« so zapisali v Slovencu. Pri stavki se je pokazala neenotnost med sindikalnimi organizacijami, ki je bila po eni strani odraz razdora znotraj socialne demokracije na reformistično in komunistično strujo, po drugi pa zadržanosti krščanskosocialistične Prometne zveze, saj proti Slovenski ljudski stranki, ki je bila tedaj v vladi, niso mogli stavkati. Že od samega začetka so stavkajoči železničarji morali prenašati očitke, da njihova stavka pravzaprav ni mezdna, temveč, da je politična (protirežimska) in da za njo stojijo komunisti. Režimski pritisk, ki se je odrazil v prepovedi delavskih shodov, je botroval k zaostritvi stavke, do katere je prišlo med 17. in 24. aprilom. Socialnodemokratska Strokovna komisija (SK), v kateri so pomembno vlogo igrali komunisti (zlasti komunistični zaupniki SK v Ljubljani), je takrat dala pobudo za generalno stavko. Železničarje so z organizacijo stavk podprli delavci različnih tovarn: opekarji iz Ribnice, papirničarji iz Radeč, lesni delavci v Kočevju itd., najpomembnejša pa je bila podpora rudarjev iz trboveljskih revirjev. Rudarji so v Zagorju, Hrastniku in Trbovljah zasedli železniške postaje, postavljali ovire na železniške proge, na progi med Zidanim mostom in Hrastnikom pa je celo prišlo do streljanja med rudarji in vojaki. V Trbovljah so rudarji zasedli celo pošto in občinsko stavbo ter oklicali sovjetsko republiko. V Kočevju so delavci vzklikali Leninu in sovjetski Rusiji, stavko pa je podprlo tudi tamkajšnje nemško prebivalstvo, ki je zbralo precej denarja za stavkovni fond. Demonstracije na Zaloški cesti in njihov krvavi razplet so bile vrhunec teh dogodkov. Oblasti so tistega dne v Ljubljani razglasile policijsko uro, aretirale člane stavkovnih odborov, aretirano pa je bilo tudi pokrajinsko vodstvo Socialistične delavske stranke Jugoslavije (komunistov). Železničarska (in splošna) stavka je bila s tem končana, vendar do popolne pomiritve ni prišlo. Ko je decembra 1920 v Sloveniji in Bosni prišlo do novih velikih rudarskih stavk, ki so jih organizirali komunisti, je vlada Kraljevine SHS objavila Obznano, s katero so bile prepovedane vse komunistične aktivnosti v državi. Revolucionarno gibanje je v Jugoslaviji stopilo v novo obdobje ilegalnega delovanja, v katerem je doživelo več padcev kot vzponov, trajalo pa je vse do aprila 1941.

Leave a Reply