Študijski seminar: Lacanovska psihoanaliza

Študijski seminar: Lacanovska psihoanaliza

Nosilec in izvajalec: Miha Andrić
Prijave in informacije: miha.andric@live.com
Termin: vsak torek ob 16.00 (od 5. novembra do konca maja)
Lokacija: Predavalnica R1B na Filozofski fakulteti LJ

Osnovni koncept:

Namen letošnjega študijskega seminarja o psihoanalizi bo osvojiti ključen lacanovski konceptualni aparat za diskurzivno analizo realnih zgodovinskih, družbenih in jezikovnih praks ter modernih političnih in ideoloških diskurzov. Seminar bo prinašal teorijo in kritiko ideologije, kot jo je mogoče prakticirati v psihoanalitičnem in historičnomaterialističnem teoretskem horizontu.

Osrednji predmet naše obravnave bo lacanovska psihoanaliza, torej Lacanova »vrnitev k Freudu« oziroma prenova freudovskega projekta, ki je osrediščena okoli teze, da je »nezavedno strukturirano kot govorica«. Ta teza pravi, da je nezavedno vedno že družbeno posredovano oziroma da se tisto, kar Freud obravanva kot mehanizme nezavednega, vedno poraja v logiki označevalca in nikakor ni nekakšna arhetipska osnova, izvzeta jezikovni realnosti. Psihoanalizo je torej treba razumeti kot teorijo odnosa subjekta dooznačevalne prakse, ki predstavlja ireduktibilno hrbtno plat dela kot ključnega momenta zgodovinskega procesa. Šele analiza tega odnosa, torej analiza simbolizacije, pa omogoča odgovor na vprašanje, kako ideologija omreži subjektovo željo, da ta deluje proti svojim lastnim »objektivnim« interesom in svoje uživanje organizira na način, ki reproducira obstoječa razmerja moči.Na seminarju bomo izhajali iz tradicije Ljubljanske lacanovske šole, torej iz vzporednega branja nemške klasične filozofije (zlasti Hegla) in psihoanalize na eni strani ter iz historičnomaterialističnega pristopa in strukturalne tradicije na drugi. Takšna teoretsko-epistemološka zastavitev se zdi aktualna ne zgolj zato, ker ohranja svetovno uveljavljeno akademsko tradicijo, temveč predvsem zato, ker je edinstven humanistični poskus hkratnega mišljenja strukture (jezika) in materialne zgodovine. Materialistično branje (lacanovske) psihoanalize kot teoretska praksa namreč na novo misli subjekt in prakse, ki subjekta predpostavljajo, ter ponuja inovativne miselne modele za konceptualizacijo antinomij moderne kapitalistične družbe in pripadajočih struktur subjektivnosti, oblik gospostva in individualnih kliničnih patologij, s katerimi se bomo ukvarjali.
Skoz vse leto bomo tako proučevali implikacije Lacanove teoretizacije subjekta, teorije označevalca in nezavednega za teorijo ideologije, analizo materialne zgodovine in marksistično kritiko politične ekonomije. Med psihoanalitičnim in marksističnim interpretativnim postopkom namreč obstaja teoretsko produktivna homologija: oba teoretska horizonta središče teoretske obravnave premestita od fetišistične fasciniranosti nad skrivnostno vsebino, ki jo zakriva določena forma, k skrivnosti forme same (pa naj gre za blagovno formo kot po Marxu edini način, kako delo uveljavi svoj družbeni značaj, ali za željo, ki pri Freudu nastopa kot forma sanj). Tako psihoanaliza kot historični materializem izhajata iz depsihologiziranega in »na neko drugo mesto prestavljenega subjekta«, ki je (strukturalnolingvistično rečeno) razcepljen med izjavo in izjavljanjem, torej med notranjim psihološkim življenjem in objektivnim družbenim mehanizmom, ki ga obvladuje. Skupno jima je spoznanje, da subjekt in zgodovina nimata središča, da jima pripada zgolj struktura. A zdi se, da je v zadnji instanci srečanje med psihoanalizo in historičnim materializmom vedno nujno spodletelo. Predmet obravnave historičnega materializma je namreč zgodovinska totalnost samoposredovanja družbenega subjekta, predmet psihoanalize pa sam predmet kot tak – torej objekt kot travmatično jedro realnega, ki konstitutivno izpade iz zgodovinske totalnosti. Psihoanalitični dostop do lacanovskega realnega nas tako prisili v avtonomizacijo simbolnega (v idealizem označevalca), historičnomaterialistični vpogled v družbeno posredovanost simbolnega (materializem objekta) pa nas – obratno – zaslepi za travmatično jedro realnega kot retroaktivni učinek simbolizacije.

Obravnavani problemi
Seminar bo zastavljen kot uvod v lacanovsko psihoanalizo. Obiskovalcem in obiskovalkam bo omogočil predvsem pregled lacanovskega teoretskega polja in pripadajočega konceptualnega aparata, s katerim je mogoče zagrabiti posamične momente materialne zgodovine in dispozicije izrekanja neposrednih agentov družbenih praks. Kljub temu pa se bomo tudi podrobneje in bolj raziskovalno lotili na eni strani predvsem Lacanove zastavitve teorije jezika in diskurzivne teorije v kontekstu strukturalne lingvistike (Saussure, Bahtin, Vološinov, Ducrot), na drugi pa teorije ideologije, ki bo dokončno pokazala, da ideologija ne deluje kot sekundarni sistem potvarjanja nevtralnega pomena, temveč učinkuje skoz prakse, ki pomen šele ustvarjajo, in bo ideološko mistifikacijo analizirala kot integralen del vsake družbene prakse, torej kot način, kako se praksa konstituira kot zgodovinski dejavnik.

Seminar bo razdeljen v štiri sklope. V prvem bomo psihoanalizo in historični materializem zgodovinsko umestili in utemeljili nujno epistemološko privilegirano mesto izrekanja. Izhajali bomo iz lingvističnega anti-fenomenološkega obrata (»Proč od stvari, k Jeziku!«) ter opozorili na Lacanovo reinterpretacijo klasične filozofske tradicije (zlasti subverzijo projekta novoveškega gotovega subjekta) in na vzpostavitev modernega statusa vednosti. Prek podrobnega branja zadnjega poglavja »Štirih temeljnih konceptov psihoanalize« in natančne analize »Grafa želje« bomo spoznali temeljni lacanovski konceptualni aparat.
V drugem delu se bomo lotili klasičnih psihoanalitičnih tematik spola (kot znaka), koncepta transferja in dialektike ljubezenskega srečanja, ki se nenehno giblje med gonom in željo – med narcizmom in subjektivacijo. Izhajali bomo iz Lacanove zavrnitve ameriških ego-psihoanalitičnih odklonov in reakcionarnih biologističnih interpretacij Freuda. Podrobno bomo analizirali individualne klinične patologije v navezavi na sovpadajoče oblike družbenih vezi (npr. paranoja – fašizem, perverzija – stalinizem), psihoanalitično tehniko in »iztek analize«.Tretji del bo namenjen podrobni analizi in aplikaciji lacanovske teorije ideologije in kritike kapitalizma. Naše izhodišče bo Lacanova teza, da je Marx proizvedel pojem simptoma, proletariat pa bomo razumeli kot simptomatično točko zloma ideološke občosti in kot »subjekt nezavednega«. Pokazali bomo na teoretsko produktivnost nekaterih lacanovskih zastavitev (npr. dvojni vpis označevalca) za analizo kapitalističnega produkcijskega načina in kapitalističnega gospostva, a bomo z Lacanom tudi polemizirali. Zdi se namreč, da lacanovska kritika kapitalizma prezre nekatere temeljne značilnosti kapitalizma in da je ukoreninjena v keynesovski tradiciji.

Zadnji del seminarja bomo posvetili Lacanovi teoriji štirih diskurzov kot paradigem določenih temeljnih družbenih razmerij in ekonomij, torej načinov, kako družba vključi vase in obravnava tisti problematični element, ki nastopi skupaj z označevalcem in ki se vselej kaže kot njen ireduktibilni manko/presežek. To nam bo omogočilo analizo modernih političnih diskurzov (liberalizem, fašizem, stalinizem) skoz koncept presežnega užitka oziroma presežne vrednosti in razpravo o alternativni partijski dispoziciji izrekanja.

Načrt dela:
Seminar bo potekal vsak teden ob torkih z začetkom ob 16. uri na Filozofski fakulteti v predavalnici R1B (Rimska). Srečanja bodo zastavljena kot predavanja, ki bodo sintetično obravnavala vnaprej določena besedila. Obiskovalke in obiskovalci seminarja bodo vabljeni k aktivni udeležbi, diskusiji in predstavitvi svojih prispevkov v obliki obnove obravnavanega besedila, sinteze več tekstov ali zagovora teze oziroma polemike.

Literatura:
Nekatera izmed navedenih besedil bomo analizirali in brali podrobno, druga nam bodo služila kot osnovne in pregledne teoretske reference. Dokončen izbor natančno obravnavnih tekstov bomo določali sproti glede na potek seminarja.

  • Lacan, Jacques: Spisi (zlasti »Zrcalni stadij kot oblikovalec funkcije jaza«, »Instanca črke v nezavednem ali um po Freudu« ter »Subverzija subjekta in dialektika želje v freudovskem nezavednem«)
  • Lacan, Jacques: Temeljni koncepti psihoanalize (zlasti »O mreži označevalcev«, »Subjekt, ki se zanj predpostavlja, da ve«, »Subjekt in drugi«, »Od interpelacije k transferju« ter »V tebi več kot tebe«)
  • Lacan, Jacques: Hrbtna stran psihoanalize ( zlasti poglavja I – VI in VII)
  • Lacan, Jacques: Presentation on Psychical Causality (v: Ecrits)
  • Lacan, Jacques: Individualni mit nevrotika (v: Problemi-Razpol 2006, št.4)
  • Lacan, Jacques: Psihoanalitično dejanje (v: Filozofski vestnik,2010, št. 1)
  • Lacan, Jacques: Kreativna funkcija govora (v: Bog, Učitelj, Gospodar)
  • Lacan, Jacques: Ojdipove tri dobe (v: Problemi, 2004, št. 5-6)
  • Freud, Sigmund: Množična psihologija in analiza jaza (v: Spisi o družbi in religiji)
  • Freud, Sigmund: Interpretacija sanj (izbrani odlomki)
  • Freud, Sigmund: Štirje spisi o psihologiji nezavednega (v: Psihoanaliza in kultura, 1981)
  • Freud, Sigmund: Zaton ojdipovega kompleksa (v: Ženska seksualnost)
  • Freud, Sigmund: Pet analiz (izbrani spisi)
  • Freud, Sigmund: Metapsihološki spisi (izbrani spisi)
  • Miller, Jacques–-Alain: Jaques Lacan – Opombe h konceptu passage à l’acte (v: Beseda, Dejanje, Svoboda)
  • Miller, Jacques – Alain: O nekem drugem Lacanu (zlasti »Od Freuda k Lacanu«, »Uživanje« ter »Šest paradigem užitka«)
  • Miller, Jacques – Alain: Dejavnost strukture (v: Psihoanaliza in kultura, 1981)
  • Miller, Jacques – Alain: Simptom – fantazma (v: Problemi, 1986, št. 10-11)
  • Žižek, Slavoj: Graf želje (v: Želja in Krivda)
  • Žižek, Slavoj: Začeti od začetka (zlasti »Marxova iznajdba simptoma«, »Rojstvo označevalnega gospodarja«, »Užitek v mejah čistega uma« ter »Leninova izbira«)
  • Žižek, Slavoj: Stalinizem in kapitalizem- dve plati diskurza univerze (v: Problemi, 2003, št. 6-8)
  • Žižek, Slavoj: Načela stalinizma (v: Razprave, 1981, št. 6-8)
  • Žižek, Slavoj: Psihoanalitični-filozofski rokopisi 1985 (v: Problemi, 1986, št.1)
  • Žižek, Slavoj: Četrta faza (v: Problemi, 1987, št. 9 – 10)
  • Žižek, Slavoj: Patološki narcizem kot družbeno nujna forma subjektivnosti (v: Ideologija, Jezik, Slovenci)
  • Žižek, Slavoj: Hegel in označevalec ( zlasti »Nezavedno kot označevalec« in »Mesto teorije označevalca v historičnem materializmu«)
  • Žižek, Slavoj: Dejanje kot meja distributivne pravičnosti (v: Bog, Učitelj, Gospodar)
  • Žižek, Slavoj: The real of sexual difference
  • Dolar, Mladen: Strel sredi koncerta (zlasti »Onstran interpelacije«, »Subjekt za katerega se predpostavlja, da uživa« ter »O skoposti«)
  • Dolar, Mladen: Oficirji, služkinje in dimnikarji (zlasti »Nelagodje v kulturi«, »Freud in politično« ter »Kaj, če sploh kaj, je Drugi?«)
  • Dolar, Mladen: Hegel na narobni strani psihoanalize (v: Problemi, 2003, št. 6-8)
  • Dolar, Mladen: Struktura fašističnega gospostva
  • Zupančič, Alenka: Štirje diskurzi v luči vprašanja presežnega užitka (v: Problemi, 2003, št. 6-8)
  • Zupančič, Alenka: »La jetee« ali ljubezen kot pulzija (v: Problemi, 1998, 7-8)
  • Fink, B.: »Ni spolnega razmerja«. Eksistenca in formule seksuacije (v: Filozofija skoz psihoanalizo VII)
  • Fink, Bruce:Želja in goni (v: Problemi, 1998, št. 7-8)
  • Fink, Bruce: The Lacanian subject (pregledno)
  • Soler, Collet: Identifikacija s simptomom (v: Filozofski vestnik, 2010, št.1)
  • Soler, Collet: Histerija in obsesija (v: Kako ona uživa?)
  • Soler, Collet: Kakšen konec za analitika? (v: Filozofski vestnik, 2010, št. 1)
  • Močnik, Rastko: Tri teorije (zlasti »O ideologiji«, »Ideološka hegemonija«, »Protislovna zahteva in njene občestvotvorne storitve« ter »Identifikacija in subjektivacija«)
  • Močnik, Rastko: Polje govorice in kraj lepe besede v konstituciji občestva (v: Problemi, 1982, št.1)
  • Močnik, Rastko: Ideological interpellation: identification and subjectivation (v: Encountering Althusser: Politics and materialism in contemporary radical thought)
  • Močnik, Rastko: – ne moremo pa vedeti nečesa, česar ne verjamemo (v: Beseda besedo)
  • Močnik, Rastko: – a če lahko verjamemo tisto, česar ne vemo (v: Beseda besedo)
  • Močnik, Rastko: Strukture v jezikoslovju (v: Spisi iz humanistike)
  • Althusser, Louis: Freud in Lacan (v: Problemi, 2010, št. 6/7)
  • Habjan, Jernej: Ideološka interpelacija v govornih dejanjih: o Ducrotovi formalizaciji bahtinovske polifonije (v: Teorija in praksa, 2011, št.1)
  • Kržan, Marko: V. N. Vološinov in teorija dejavne govorice (v: V. N. Vološinov, Marksizem in filozofija jezika )
  • Bembič, Marko: Dve teoriji kapitalističnega gospostva (v: Teorija in praksa, 2011, št.1)
  • Malabou, C.: Bodi moje telo (zlasti: »Hegel – branje gospostva in hlapčevstva pri Heglu« ter »Kaj se izgubi v konstituciji spolne identitete?«)
  • Millot, C.: Ženski nadjaz (v: Problemi, 1988, št. 3)
  • Dolar-Bahovec, Eva: Ženska seksualnost – spremna beseda
  • Verhaege, Paul: Kolaps očetovske funkcije (v: Problemi, 2004, št. 5-6)
  • Tomšič, Samo: Homology: Marx and Lacan (v: Journal of the J. van E.Circle for Lacanian Ideology Critique)
  • Moder, Gregor: Althusser in psihoanaliza (v: Problemi, 2010, 6-7)
  • Riha, Rado: Teror demokratične revolucije (v: Problemi, 1989, št. 5)
  • Šumič-Riha, Jelica: Rasizem v argumentaciji (v: Problemi, 1989, št. 5)