Tibor Rutar: Komunistični manifest ob obletnici objave (21.2.1848)

Tibor Rutar: Komunistični manifest ob obletnici objave (21.2.1848)

21. februarja leta 1848 je bil v Londonu objavljen Komunistični manifest, ki sta ga spisala Karl Marx in Friedrich Engels. Manifest je v 20. stoletju postal eno izmed najširše poznanih besedil v družboslovju, njegov politični vpliv pa je legendaren. Marx in Engels sta v njem predstavila mnogo še danes izrazito zanimivih, izzivalnih, preroških, pretanjenih, pa tudi naivnih ali vsaj preveč enoznačnih socioloških tez, ki zadevajo zgodovino pred 19. stoletjem, tedanjo družbeno dinamiko in verjeten prihodnji družbeni razvoj. Poleg tega sta slikovito orisala namen in zahteve revolucionarnega komunističnega gibanja ter predstavila in ostro polemizirala z različnimi takrat vplivnimi socialističnimi doktrinami, ki so bile nagnjene k reformizmu.

Prvi del Manifesta smo razčlenili na 10 glavnih tez in jih v luči sodobnejših dognanj v družboslovju na kratko komentirali.

1. teza: Gonilo zgodovinskih prehodov iz ene družbene oblike v drugo so prvenstveno družbeni boji, ki zadevajo proces črpanja presežnega bogastva (izkoriščanja).

Zgodovina sleherne dosedanje družbe je zgodovina razrednih bojev. Svobôdni in suženj, patricij in plebejec, baron in tlačan, cehovski mojster in pomočnik, skratka zatiralec in zatirani sta bila v nenehnem nasprotju med seboj, bojevala sta nepretrgan boj, zdaj prikrit, zdaj odkrit, boj, ki se je vsakokrat končal z revolucionarno presnovo vse družbe ali pa s skupnim propadom bojujočih se razredov … Vsa lastninska razmerja so bila podvržena stalni zgodovinski menjavi, stalni zgodovinski spremembi. [1]

Ta izzivalna in še danes (upravičeno) živa ideja ima pravzaprav dve razsežnosti. Prva razsežnost je splošna univerzalistična sociološka teza, da se ljudje v vsaki družbi, kjer obstajata izkoriščanje in nadvlada, temu zaradi svojih materialnih interesov načeloma vsaj minimalno (včasih pa precej izrazito) upirajo. Druga, bolj konkretna razsežnost je, da imajo vodoravni in navpični družbeni boji skupin družbenih akterjev, ki so na različnih položajih v mreži lastninskih odnosov, tj. odnosov črpanja presežnega bogastva, vzročni in razlagalni primat pri razlagi padcev in vzponov različnih družbenih oblik. Ta je v 20. stoletju netila neprestane polemike v historični sociologiji posebej in družboslovju nasploh. Na podlagi te ideje in polemik, ki jih je sprožila, so sredi, še bolj pa v drugi polovici 20. stoletja nastale pojmovno in empirično zelo dodelane marksistične teorije zgodovine ali vsaj posameznih zgodovinskih prehodov. [2]

Veljati doda, da so Marx in marksisti včasih posvečali premalo pozornosti vodoravni razsežnosti razrednega boja, tj. boju znotraj vladajočih razredov, denimo med deli aristokracije ali med zemljiškimi gospodi in monarhijo, ki so bili izraziti predvsem v času dohodkovnih kriz in v produkcijskih načinih, kjer je bila oblast precej decentralizirana, razdrobljena med dele vladajočega razreda (fevdalizmu).

2. teza: Instrumentalistična teorija države.

Moderna državna oblast je le odbor, ki upravlja skupnostne posle vsega buržoaznega razreda. [3]

Marx se je v svojih kasnejših delih, denimo 18. brumairu Ludvika Bonaparta, implicitno pa tudi v Kapitalu, odrekel tej naivni tezi o delovanju države, ki po eni razvpiti interpretaciji pomeni, da državno oblast vedno nujno zaseda samo kapitalistični razred. Danes je takšna instrumentalistična teorija države upravičeno mrtva, precej žive in produktivne pa so bolj strukturalne teorije države, ki razlagajo delovanje različnih manj osebnih mehanizmov (denimo akumulacije kapitala in tržne konkurence), zaradi katerih je delovanje države v kapitalizmu običajno res nagnjeno v smer kapitalskih interesov.

Tako denimo lahko vztrajamo, da mora država – ne glede na to, ali ji poveljujejo kapitalistične stranke ali delavske, in vsaj če ne izzove kapitalističnih lastninskih odnosov – obnavljati in zagotavljati ugodno investicijsko klimo, saj je sama proračunsko in volilno odvisna od uspešne akumulacije kapitala. Če se slednja upočasni ali celo ustavi, ker državne politike recimo prizadenejo dobičkonosnost zasebnih lastnikov, ki v kapitalizmu nadzorujejo produktivne investicije,  je država ob svoje dohodke, brezposelnost pa narašča, zaradi česar volivci v naslednjem krogu verjetno ne bodo izrazito nagnjeni k podpori obstoječe vlade. Torej, ker je država proračunsko in volilno odvisna od gospodarske rasti, ta pa je odvisna od zasebnih investitorjev, ki jo bodo gnali le, če bodo zadovoljni s svojo stopnjo dobičkonosnosti, lahko računamo na državo, da bo običajno delovala v skladu s splošnimi interesi zasebnih lastnikov ali jim celo aktivno ugajala. Takšno delovanje je v strukturnem interesu vladajočih državnikov, tj. interesu, ki je neodvisen od njihovega osebnega (denimo progresivnega) ideološkega prepričanja. [4]

3. teza: S prehodom v kapitalizem izginejo arhaične družbene prakse, sploh različne vrste politične nadvlade in neenakosti.

Buržoazija je v zgodovini igrala nadvse revolucionarno vlogo. Kjer je buržoazija prišla na oblast, je razdejala vsa fevdalna, patriarhalna, idilična razmerja. Pestre fevdalne vezi, ki so vezale človeka na njegovega naravnega predstojnika, je neusmiljeno raztrgala in ni pustila med človekom in človekom več druge vezi kot goli interes, kot brezčutno ‘plačilo v gotovini’. Sveto grozo pobožne zanesenosti, viteškega navdušenja, filistrske otožnosti je utopila v ledeni vodi egoističnega računa. Osebno dostojanstvo je razkrojila v menjalno vrednost, na mesto neštetih zapisanih in pošteno pridobljenih svoboščin je postavila eno samo brezvestno svobodo trgovine. Z eno besedo, na mesto izkoriščanja, zastrtega z verskimi in političnimi iluzijami, je postavila odkrito, nesramno, direktno, suho izkoriščanje. [5]

Marx in Engels nikjer v Manifestu ne predstavita razlogov, tj. družbenih mehanizmov, ki bi zagotovili, da se s prehodom v kapitalizem res spremeni celotno družbeno površje, torej da razpadejo vse »arhaične«, predkapitalistične družbene prakse, odnosi in institucije. Prav sta imela, da se je s prehodom v kapitalizem vsaj načeloma spremenila temeljna oblika izkoriščanja. V vseh predkapitalističnih družbah so lahko vladajoči razredi izkoriščali zgolj z rabo neposrednega nasilja, politično-vojaške prisile, saj so neposredni producenti običajno posedovali dovolj zemlje, da so se lahko preživljali samooskrbno; medtem ko v kapitalizmu za pričetek izkoriščanja zadošča že »nemi pritisk ekonomskih razmer«, tj. dejstvo, da so neposredni producenti razlaščeni in da morajo za svoje preživetje na trg delovne sile, v produkcijski proces, ki ga nadzoruje nekdo drug, lastnik. Prav sta imela tudi, da se je s prehodom v kapitalizem poleg oblike izkoriščanja spremenil še marsikateri drugi del družbenega površja, tj. nekatere kulturne prakse, zakoni, politike, ideologije ipd. Vseeno pa preprosto ni razloga, da bi se – kot namigujeta ponekod v Manifestu – moralo s prehodom v kapitalizem spremeniti vse.

Pravzaprav se je moralo (in se mora) spremeniti zgolj tisto – če predpostavljamo nadaljujoči obstoj kapitalizma –, kar je v nasprotju z osnovno logiko tega sistema, tj. tržno konkurenco, profitnim motivom, akumulacijo kapitala. Nobenega močnega razloga ni, da bi se morale spremeniti tudi družbeno-kulturne prakse, institucije in odnosi, ki so v pozitivnem ali nevtralnem odnosu do te logike. Ravno nasprotno, če so »arhaične« prakse, ki niso nastale s kapitalizmom, v pozitivnem odnosu do delovanja tržne konkurence in akumulacije kapitala, bodo imeli vsaj kapitalisti in tisti, ki so od njih posredno ali neposredno odvisni, precej dobre razloge, da te prakse ohranijo in jih celo utrdijo, okrepijo. V kapitalizmu se torej lahko in tudi se ohrani marsikatera »predkapitalistična«, »arhaična« družbena praksa, institucija ali odnos.

4. teza: V kapitalizmu se tehnologija stalno razvija.             

Buržoazija ne more eksistirati, ne da bi nenehno revolucionirala produkcijske instrumente … [6]

Ta teza, ki je stalno prisotna v praktično vseh Marxovih delih, je gotovo ena najbolj živih tez danes. Tudi ekonomisti in sociologi, ki so ostro protimarksistični, se strinjajo, da je kapitalizem v primerjavi s predkapitalističnimi družbami zaradi principa tržne konkurence izrazito tehnološko dinamičen in produktivističen sistem. Marx se je z razlago, zakaj tržna konkurenca vodi k neprestanemu razvijanju produktivnih sil, ukvarjal predvsem v Kapitalu, kjer je orisal različne scenarije, v katerih racionalno delovanje kapitalistov (tj. maksimiranje dobička) vodi k tehnološkemu razvoju, saj tehnološki razvoj zaradi višje produktivnosti dela (tj. output na enoto dela), ki jo implicira, običajno pomeni nižje proizvodne stroške na enoto outputa. Nižji stroški pa kapitalistom omogočijo, da prodajajo ceneje in s tem količinsko več, s čimer realizirajo tudi več dobička kot konkurenca.

5. teza: S prehodom v kapitalizem se svet začne globalizirati, tj. kapitalizem se širi po celem svetu, svet postaja izrazito materialno in kulturno povezan in prepleten; glavni vzrok za to širitev je profitni motiv.

Potreba po vse širšem odjemu njenih produktov podi buržoazijo po vsej zemeljski krogli. Vsepovsod se mora ugnezditi, vsepovsod naseliti, vsepovsod navezati stike. Buržoazija je z izkoriščanjem svetovnega trga kozmopolitsko oblikovala produkcijo in potrošnjo vseh dežel. … Na mesto stare krajevne in nacionalne samozadostnosti in zaprtosti stopa vsestransko občevanje, vsestranska odvisnost nacij druge od druge. Tako kot z materialno je tudi z duhovno produkcijo. [7]

Današnji sociologi vseh paradigem običajno izpostavijo vsaj še eno tezo iz Manifesta, za katero so pripravljeni trditi, da je upravičena. Marx in Engels sta, pravijo, napovedala pojav globalizacije, svetovne širitve kapitalizma in vsega, kar to prinese s sabo (predvsem prostorsko in časovno zgostitev prek novih transportnih in komunikacijskih tehnologij). Teorije globalizacije so začele cveteti po sedemdesetih letih 20. stoletja, zares pa so se razcvetele v devetdesetih letih, po padcu realno obstoječega socializma. Marx in Engels sta res napovedala globalizacijo več kot 100 let pred kakršnokoli resno globalizacijsko teorijo, obenem pa sta navedla precej prepričljiv mehanizem, zaradi katerega so se kapitalisti iz svojih domačih držav sploh razširili po celem svetu: profitni motiv. Ta jih je gnal po celem svetu v iskanju cenejših surovin in delovne sile ter novih trgov, z osvojitvijo katerih bi si povečali tržni delež in s tem svoje dobičke. [8]

6. teza: Predkapitalistične družbe same začnejo posvajati kapitalistične lastninske odnose zaradi njihovih ekonomskih prednosti.

Buržoazija z naglim izboljševanjem vseh produkcijskih orodij, z neskončno olajšanimi komunikacijami vseh vleče v civilizacijo vse, tudi najbolj barbarske narode. Cenenost njenega blaga je težka artilerija, s katero podira vse kitajske zidove do tal, s katero prisili h kapitulaciji najtrdovratnejše sovraštvo barbarov do tujcev. Vse narode primora, da usvoje produkcijski način buržoazije, če nočejo propasti. Primora jih, da pri samih sebi vpeljejo tako imenovano civilizacijo, tj. postanejo buržuji. Z eno besedo, ustvarja si svet po svoji podobi. [9]

Pravzaprav ni bila cenenost blaga iz kapitalističnih dežel (torej njihova tržna prednost) toliko težka artilerija, zaradi katere so padali vsi kitajski zidovi. Prej je bila kar težka artilerija sama tista težka artilerija, zaradi katere so v 19. stoletju padali predkapitalistični režimi. Marx in Engels sta v Manifestu genialno predvidela oziroma razumela, da so se po utrditvi kapitalizma v Veliki Britaniji v 18. stoletju predkapitalistične družbe same postopoma odločale za uvedbo kapitalističnih lastninskih odnosov. Zmotila pa sta se, da je bila za to prvenstveno odgovorna tržna konkurenčnost kapitalističnih držav.

V resnici so predkapitalistične družbe, predvsem njihovi vladajoči razredi, spoznavale, da bodo v politično-vojaških (ne zgolj tržnih) spopadih s kapitalističnimi precej gotovo poražene, če ne spremenijo svoje neproduktivne lastninske podlage. Spektakularen primer tega je sedemletna vojna (1754–1763), v kateri je predkapitalistično Francijo bridko porazila kapitalistična Britanija, francosko plemstvo pa so prvič idejno začeli zanimati kapitalistični lastninski odnosi, zaradi katerih je bila Britanija tako zelo proračunsko in vojaškotehnološko naprednejša. Kapitalistični lastninski odnosi so Britaniji namreč omogočili, da je pobegnila uničujočim malthusovskim demografskim krizam, da je izvedla industrijsko revolucijo in da je (proračunsko) temeljila na moderni, intenzivni, »samoobnavljajoči« gospodarski rasti, za katero je značilno skokovito naraščanje produktivnosti dela. Proračunska trdnost kapitalističnih držav (v primerjavi s proračunsko bedo predkapitalističnih) in izrazito naprednejša vojaška tehnologija sta bili dve ključni prednosti, ki so jih kapitalistične države uživale pri vojskovanju. [10]

Tako je politično-vojaški pritisk kapitalističnih držav, ne zgolj neposredno ekonomski, tržni pritisk, v 19. stoletju povzročil veliko evropskih kapitalističnih tranzicij, ki so jim poveljevale predkapitalistične elite. Takšne tranzicije od zgoraj so se denimo razvijale v Franciji postopoma v šestdesetih letih 19. stoletja in zares šele po letu 1870 s porazom v francosko-pruski vojni; v Nemčiji sprva zelo počasi, negotovo in samo delno prek agrarnih reform med napoleonskimi vojnami in po njih, nato pa zares z Bismarckovo združitvijo leta 1871; v Italiji po letu 1861 z risorgimentom, združitvijo Italije; pa tudi izven Evrope denimo na Japonskem po letu 1868 v obdobju Meiji, ko je cesar porazil fevdalizem.

7. teza: Kapitalizem in kapitalisti (»buržoazija«) so odpravili fevdalno parcelirano suverenost.

Buržoazija vse bolj odpravlja razdrobljenost produkcijskih sredstev, posesti in prebivalstva. Nakopičila je prebivalstvo, centralizirala produkcijska sredstva in koncentrirala lastnino v maloštevilnih rokah. Nujen nasledek tega je bila politična centralizacija. Neodvisne, skoraj le zavezniške pokrajine z različnimi interesi, zakoni, vladami in mitninami so bile segnane skupaj v eno nacijo, eno vlado, en nacionalni razredni interesi, eno carinsko črto. [11]

Ideja, da je sistem nacionalnih držav produkt kapitalizma, je bila v 20. stoletju precej razširjena in to ne samo v marksističnih paradigmah. Dejansko pa je absolutizem, ne kapitalizem, končal oziroma vse bolj razbijal fevdalno parcelirano suverenost in nekoč ekscesno razdrobljeno politično oblast, ki je nasledila razkroj karolinškega imperija v 9. in 10. stoletju, začel centralizirati in teritorialno zamejevati. To je bil prvi korak na poti k meddržavnemu sistemu, ki ga poznamo danes. Drugi korak je prišel s kapitalizmom in zadeva ločitev ekonomske oblasti (izkoriščanja) od politične oblasti (vladanja). Šele s to ločitvijo se je nekdanji dinastični meddržavni sistem, ki je še vedno temeljil na predkapitalističnih lastninskih odnosih in zato principih (tj. »politična akumulacija« namesto akumulacije kapitala, ekstenzivna gospodarska rast namesto intenzivne, osebna državna oblast namesto neosebne), začel preobražati v sodobni, kapitalistični meddržavni sistem, ki je sestavljen iz množice nacionalnih držav, v katerih vlada neosebna, javna oblast. [12]

8. teza: Gibalo zgodovinskih prehodov iz ene družbene oblike v drugo je strukturno protislovje med razvijajočimi produktivnimi silami na eni strani in stagnirajočimi produkcijskimi odnosi na drugi.

[P]rodukcijska in občevalna sredstva, na podlagi katerih se je izoblikovala buržoazija, so bila ustvarjena v fevdalni družbi. Na določeni stopnji razvoja teh produkcijskih in občevalnih sredstev pa razmerja, v katerih je fevdalna družba producirala in izmenjevala, fevdalna organizacija poljedelstva in manufakture, skratka, fevdalna lastninska razmerja niso več ustrezala že razvitim produktivnim silam. Zavirala so produkcijo, namesto da bi jo pospeševala. Spremenila so se v prav toliko okovov. Treba jih je bilo zlomiti, in zlomili so jih. [13]

S prvo tezo zgoraj smo predstavili eno najbolj znanih marksističnih teorij zgodovine oziroma zgodovinskih prehodov. Teza, ki smo jo pravkar prebrali, je podlaga za drugo najbolj znano marksistično teorijo zgodovine. Marx jo je ponovil v predgovoru h Prispevku h kritiki politične ekonomije leta 1859, a se ji je vsaj implicitno odrekel v prvem zvezku Kapitala. Ideja je, da so se vsi zgodovinski prehodi iz ene družbene oblike v drugo, torej tudi prehod iz fevdalizma v kapitalizem, zgodili zaradi nadzgodovinskega strukturnega protislovja med produktivnimi silami in produkcijskimi odnosi. Produktivne sile se v vseh družbenih oblikah razvijajo (denimo zato, ker imajo ljudje interes, da zmanjšajo lastno delovne breme, kar lahko dosežejo z višjo produktivnostjo dela, ki jo omogoči tehnološki razvoj), produkcijski odnosi pa so po definiciji nespremenljivi v posamezni družbeni obliki. Na neki točki v času se produktivne sile tako zelo razvijejo, da niso več skladne z obstoječimi produkcijskimi odnosi. Na tej točki »jih je bilo treba [zlomiti], in zlomili so jih«. Tako nastane nov produkcijski način. To teorijo, ki temelji na tehnološkem determinizmu oziroma ga implicira, je leta 1978 podrobno predstavil in slavno branil analitični marksist G. A. Cohen.

Čeprav v nekaterih milejših različicah obstaja še danes, so jo tako marksistični kot nemarksistični sociologi prepričljivo pokopali že v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja. Marksistična teorija zgodovine, ki temelji na razrednem boju, ne strukturnem protislovju med produktivnimi silami in produkcijskimi odnosi, je edina zares pojmovno in empirično prepričljiva. [14]

9. teza: V kapitalizmu samem smo priča periodičnemu protislovju med razvijajočo tehnologijo in neustreznimi produkcijskimi odnosi; priča smo paradoksnim gospodarskim krizam preobilja.

Meščanska produkcijska in občevalna razmerja, meščanska lastninska razmerja, moderna meščanska družba, ki je pričarala tako mogočna produkcijska in občevalna sredstva, je kot čarovnik, ki ne more več krotiti podzemeljskih moči, katere je bil priklical. … Družba se nenadoma znajde prestavljena nazaj v stanje trenutnega barbarstva; zdi se, da sta ji lakota in vsesplošno vojno pustošenje spodrezala vsa življenjska sredstva; industrija in trgovina se zdita uničeni, a zakaj? Ker ima družba preveč civilizacije, preveč življenjskih sredstev, preveč industrije, preveč trgovine. [15]

To je teza, ki je zelo živa še danes ali celo predvsem danes. Prvi in tretji zvezek Kapitala sta mesti, kjer Marx najbolj prepričljivo razvija idejo, da so, prvič, gospodarske krize v kapitalizmu nujne (periodične) in da je, drugič, razlog zanje pravzaprav kapitalizem sam. Če so bile gospodarske krize nekoč rezultat prenizke produktivnosti dela, materialnega pomanjkanja, danes paradoksno nastajajo zato, ker je produktivnost dela previsoka (previsoka v kontekstu kapitalističnih lastninskih odnosov). Marx je nakazal več teorij, zakaj točno je tako. Ena takšnih je zakon o tendenčnem padanju profitne mere, po katerem nas gospodarske krize doletijo zaradi relativnega izrivanja dela iz produkcijskega procesa, kar se zgodi zaradi nagnjenosti kapitalistov k tehnološkim inovacijam. Delovna sila ali, natančneje, abstraktno delo je edini vir vrednosti (in s tem profitov), uvajanje tehnoloških inovacij, ki relativno gledano nadomešča delavce s stroji, pa torej na dolgi rok znižuje splošno dobičkonosnost gospodarstva, kar na kritični točki vodi v začasno, a običajno precej resno gospodarsko krizo. To, kar je dobičkonosno na kratki rok in za posameznega kapitalista, ni nujno dobičkonosno tudi na dolgi rok in za kapitalistično gospodarstvo nasploh. [16]

10. teza: Kapitalizem je ustvaril družbeno silo, ki ima tako interes kot zmožnost, da ga pokoplje.

Najbolj bistveni pogoj za eksistenco in gospostvo buržoaznega razreda je kopičenje bogastva v rokah privatnikov, nastajanje in večanje kapitala; pogoj kapitala je mezdno delo. Mezdno delo temelji izključno na konkurenci delavcev med seboj. Napredek industrije, katerega nosilec je, nehote in ne da bi se upirala, buržoazija, postavlja na mesto izolacije delavcev s konkurenco njihovo revolucionarno združevanje z asociacijo. Z razvojem velike industrije je torej spod nog buržoazije spodmaknjena sama podlaga, na kateri producira in si prilašča produkte. Producira predvsem svoje lastne grobarje. Njen propad in zmaga proletariata sta enako neogibna. [17]

Marxa in Engelsa zaradi zadnje povedi velikokrat doleti očitek teleologije ali determinizma in res je, da nikjer nista podala prepričljivih razlogov, zakaj naj bi bila propad kapitalističnega razreda in zmaga delavskega razreda neizogibna. Še več, empirično dejstvo je, da se več kot 150 let po izdaji Manifesta kapitalistični razred drži precej dobro, delavski razred pa je tisti, za katerega se zdi, da je poteptan in propadel. Vendar če pogledamo podrobneje, v Manifestu najdemo več povsem upravičeni argumentov o dinamiki delavskega upiranja, organiziranja ipd. Argumentov, ki pravzaprav nakazujejo ravno razloge, zaradi katerih se neizogibna zmaga delavskega razreda ne zdi tako neizogibna. Marx in Engels denimo pišeta, da konkurenca, ki vlada na trgu dela, preprečuje enostavno in spontano združevanje delavcev. Delavci nimajo zgolj skupnih interesov, marveč imajo tudi nekaj nasprotujočih si kratkoročnih interesov, ki niso rezultat njihove »lažne zavesti«, marveč dejstva, da so v resnici v medsebojni konkurenci za zaposlitev, preživetje, in da njihove kulturne identitete niso enake.

Kljub temu je Marxovo in Engelsovo vztrajanje, da imajo zgolj pripadniki delavskega razreda zaradi svoje podvrženosti izkoriščanju interes in zaradi svoje precej strateške umeščenosti v produkcijski proces tudi zmožnost za revolucionarno spremembo kapitalizma, kar točno. Mnogo povsem resničnih dejavnikov je, zaradi katerih revolucionarna sprememba kapitalizma v smer bolj egalitarne, socialistične družbe nikakor ni gotova (ali celo verjetna), vendar če se bo zgodila, je težko pričakovati, da jo bo izvedel kdo drug kot samoemancipirani delavski razred. [18]

Opombe:

[1] Karl Marx in Friedrich Engels, »Manifest komunistične stranke«, v Izbrana dela II, ur. Boris Ziherl (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979), 588, 604.
[2] Glej The Brenner Debate: Agrarian Class Structure and Economic Development in Pre-Industrial Europe, ur. T. H. Aston in C. H. E. Philpin (Cambridge: Cambridge University Press, 1985); Marxist History-writing in the Twenty-first Century, ur. Chris Wickham (Oxford: Oxford University Press, 2007); Spencer Dimmock, The Origin of Capitalism in England, 1400–1600 (Leiden: Brill, 2014).
[3] Marx in Engels, »Manifest«, 591.
[4] Za podrobnejše pojmovne poante, razlago manevrskega prostora, ki ga imajo delavske stranke, in empirične primere glej Fred Block,  »The Ruling Class Does Not Rule«, v Revising State Theory. Essays in Politics and Postindustrialism (Philadelphia: Temple University Press, 1987); in Vivek Chibber, Locked in Place: State-Building and Late Industrialization in India (Princeton: Princeton University Press, 2003).
[5] Marx in Engels, »Manifest«, 591.
[6] Prav tam, 592.
[7] Prav tam, 592–593.
[8] Glej Justin Rosenberg, The Follies of Globalization Theory: Polemical Essays (London: Verso, 2002).
[9] Marx in Engels, »Manifest«, 593.
[10] Glej Benno Teschke, The Myth of 1648: Class, Geopolitics, and the Making of Modern International Relations (London: Verso, 2003); Colin Mooers, The Making of Bourgeois Europe: Absolutism, Revolution and the Rise of Capitalism in England, France and Germany (London: Verso, 1991), 93–94.
[11] Marx in Engels, »Manifest«, 593.
[12] Hannes Lacher, Beyond Globalization: Capitalism, Territoriality and the International Relations of Modernity (London: Routledge, 2006).
[13] Marx in Engels, »Manifest«, 594.
[14] Vivek Chibber, »What is Living and What is Dead in the Marxist Theory of History«, Historical Materialism 19, št. 2 (2011): 60–91.
[15] Marx in Engels, »Manifest«, 595.
[16] Glej Andrew Kliman, The Failure of Capitalist Production: Underlying Causes of the Great Recession (New York: Pluto Press, 2011).
[17] Marx in Engels, »Manifest«, 602.
[18] Glej Peter Meiksins in Ellen Meiksins Wood, »Beyond Class? A Reply to Chantal Mouffe«, Studies in Political Economy 17 (1985): 141–165. Za zares podrobno in pretanjeno razpravo o principih kolektivnega delovanja ter pogojih in razlogih zanj glej Claus Offe in Helmut Wiesenthal, »Two Logics of Collective Action: Theoretical Notes on Social Class and Organizational Form«, Political Power and Social Theory 1 (1980): 67–115.

Comments are closed.