Tibor Rutar: Roy Bhaskar (1944–2014)

Tibor Rutar: Roy Bhaskar (1944–2014)

Na današnji dan leta 1944 se je rodil Roy Bhaskar, britanski filozof in utemeljitelj kritičnega realizma. Kritični realizem je filozofija znanosti in družbe, ki je danes poznana v mnogo različicah – med katerimi je nekaj precej nenavadnih in neproduktivnih –, vendar pa sta dve zgodnji Bhaskarjevi deli, A Realist Theory of Science (1975) in The Possibility of Naturalism (1979), neodvisni od kasnejših razvojev in še danes izrazito pomembni. Bhaskar je v prvem delu predstavil imanentno kritiko empiristične (natančneje, humeovske) ontologije in epistemologije ter na podlagi nje razvil alternativno, realistično ontologijo in epistemologijo, ki v nekaterih temeljnih vidikih izhaja iz Marxovih in Althusserjevih poudarkov. Ta t. i. transcendentalni realizem je stal na treh stebrih, ki so bili v nasprotju z empirizmom in logičnim pozitivizmom na eni strani ter (delno) s postpozitivizmom Thomasa Kuhna, Paula Feyerabenda in Karla Popperja na drugi. Trije stebri Bhaskarjevega filozofskega realizma so: ontološki realizem, epistemična relativnost in presojevalna racionalnost. V drugem delu je svoj transcendentalni realizem apliciral na družboslovje – to aplikacijo je imenoval kritični naturalizem – in pri tem spodbijal tako bolj hermenevtične, interpretativne sociološke pristope (Dilthey, Winch, Weber) kot tudi bolj strukturalistične teorije (Durkheim, Althusser). Njegova kritika obeh strani se je kazala v pazljivem premoščanju mnogo klasičnih socioloških dihotomij, denimo med posameznikom in strukturo, individualizmom in holizmom, subjektivnim in objektivnim, interpretativnim razumevanjem (Verstehen) in vzročno razlago (Erklären), družbo in naravo, vrednotami in dejstvi, etiko in znanostjo, čustvi in razumom, normami in interesi.

Z ontološkim realizmom Bhaskar ne misli zgolj banalne ontološke teze, da naravni (in v posebnem smislu tudi družbeni) svet obstaja in ima določeno zgradbo neodvisno od idej in delovanj ljudi. Poleg tega misli predvsem dvoje. Prvič, da je svet ontološko razslojen, sestavljen iz treh slojev – realnega, dejanskega in empiričnega –, pri čemer je sloj empiričnega sloj človeških izkušenj dogodkov, sloj dejanskega sloj opaženih in neopaženih dogodkov, sloj realnega pa sloj vzročnih mehanizmov ali zmožnosti, ki jih imajo objekti in ki lahko povzročijo določen niz dogodkov. Drugič in povezano, po Bhaskarju in v nasprotju s humeovskim empirizmom vzročni zakoni niso prvenstveno zaporedja (opaženih) dogodkov, tj. »konstantne konjunkcije«, marveč se nanašajo bolj na vzročne zmožnosti, ki jih posedujejo (pogosto empirično nezaznavni) objekti. Te vzročne zmožnosti so lahko aktivirane ali pač ne (odvisno od prisotnosti in delovanja spet drugih vzročnih zmožnosti) in če so aktivirane, lahko proizvedejo konstantno konjunkcijo dogodkov ali pač ne (spet odvisno od prisotnosti in delovanja ostalih vzročnih zmožnosti).

Bhaskar to tezo ontološke razslojenosti in svoje pojmovanje vzročnosti razvije prek imanentne kritike empirizma. To pomeni, da Bhaskar sprejme empiristično tezo, češ da so znanstveni eksperimenti možni, smiselni in da delujejo, in se vpraša, ali je empirizem skladen s svojim lastnim opisom eksperimentov. Očitno je, da ni, saj če so vzročni zakoni zgolj konstantne konjunkcije dogodkov, lahko rečemo zgolj dvoje in oboje je v nasprotju z dejstvom znanstvenega eksperimentiranja. Prvič, rečemo lahko, da so konstantne konjunkcije prisotne vselej – tudi v odprtem sistemu. V tem primeru je eksperimentalno zaprtje odprtega sistema odveč, saj sloj empiričnega in realnega sovpadata. Drugič, rečemo lahko, da so konstantne konjunkcije prisotne zgolj v zaprtem, eksperimentalnem sistemu, izven njega pa jih običajno ni. To sicer drži – od tod sploh smiselnost eksperimentalnega zaprtja v znanosti –, vendar če imajo empiristi prav in vzročni zakoni zadevajo zgolj konstantne konjunkcije, to pomeni, da v eksperimentu najdena vzročna povezava ne obstaja tudi izven eksperimenta. V tem primeru so eksperimenti nesmiselni, saj ne razkrivajo ničesar o svetu onkraj njih. Empiristična in tudi splošnejša ideja znanosti, da so eksperimenti smiselni, lahko preživi zgolj, če zavrnemo empiristično pojmovanje vzročnih zakonov. Predpostaviti moramo, da obstaja razlika med konstantno konjunkcijo dogodkov, ki jo je s svojim posegom v svet proizvedel eksperimentator, in vzročnimi zmožnostmi objektov, ki obstajajo in lahko delujejo neodvisno od eksperimentalnega okolja in (empirično zaznanih) konstantnih konjunkcij. Vzročnost ima prej opraviti z vzročnimi mehanizmi, njihovimi zmožnostmi in tendencami kot pa s konstantnimi konjunkcijami dogodkov.

Epistemična relativnost je povsem običajna postpozitivistična ideja, da lahko ljudje svet opišejo na kakršenkoli (ne le en) način, da kognitivni dostop do sveta ni neposreden, marveč je vedno posredovan s teorijami, diskurzi, interesi, izkušnjami ipd., in da znanje ni rezultat pasivnih empiričnih vtisov, ki jih svet domnevno vsiljuje ljudem, marveč je rezultat dejavnega človeškega poseganja v svet in vključuje tudi ali celo predvsem pojmovno delo – obdelovanje obstoječih idej. Najpomembnejši implikaciji sta, da je znanost zmotljiva in probabilistična, torej da se zaradi razkoraka med subjektom in objektom s trditvami in teorijami vedno lahko motimo o pravi naravi resničnosti ter da je absolutna resnica, če to sploh kaj pomeni, nedosegljiva. Te ideje, ki so jih že pred Bhaskarjem predstavili Gaston Bachelard, Althusser, Kuhn, Popper in mnogi drugi, so bile marsikdaj predstavljene na dvoumen način, še bolj pogosto pa so bile interpretirane na različne načine – zmernejše in radikalnejše. Kuhnova Struktura znanstvenih revolucij denimo že sama po sebi poleg zmernejših različic vsebuje tudi radikalnejše različice nekaterih izmed omenjenih idej, zaradi česar so bili Popper, Imre Lakatos in drugi zelo kritični do Kuhna, Kuhn pa je v odzivu na kritike priznal, da je bil ponekod dvoumen, in se denimo izrecno odrekel radikalni interpretaciji svoje teze o nesoizmerljivosti znanstvenih teorij.

Zato Bhaskarjev kritični realizem poleg epistemične relativnosti izrecno poudarja presojevalno racionalnost (v nasprotju s presojevalnim relativizmom). Presojevalna racionalnost ni v nasprotju z epistemično relativnostjo – tj. tezo o posrednem kognitivnem dostopu do sveta, možnosti mnogih opisov, zmotljivosti in probabilističnosti –, zavrača pa radikalnejše postpozitivistične ideje, češ da je kognitivni dostop do realnega sveta (»sveta na sebi« za razliko od »sveta v mislih«) popolnoma nemogoč; da je znanstveno odločanje med različnimi teorijami popolnoma določeno z družbenimi interesi in estetskimi ideali; da je spoznavni proces popolnoma določen s teoretskimi predpostavkami in da so zato tekmujoče znanstvene teorije absolutno nesoizmerljive in samopotrjujoče, ipd. Z drugimi besedami, presojevalna racionalnost pomeni, da kritični realizem vztraja z idejo, da čeprav razvoj znanosti ni strogo enosmeren in neodvisen od družbenih vplivov, znanost lahko napreduje in tudi dejansko napreduje (in to ne da bi nujno pokopala popolnoma vse, kar so razkrivale predhodne, »stare« teorije); pomeni, da čeprav izbira med različnimi teorijami ni izključno racionalen in nezmotljiv postopek, tudi ni povsem naključen in nepovezan z dejanskimi odlikami različnih teorij; pomeni, da čeprav lahko svet opišemo na kakršenkoli način, obstajajo načini, ki so dlje od resnice, in načini, ki so ji precej bližje; pomeni, da čeprav so tekmujoče teorije vedno vsaj delno nesoizmerljive, prav dejstvo njihovega medsebojnega tekmovanja razkriva, da niso popolnoma nesoizmerljive in da se njihovi objekti preučevanja vsaj delno prekrivajo (drugače sploh ne bi tekmovale med seboj).

Bhaskar je, kot že omenjeno, ta skupek ontološkega realizma, epistemične relativnosti in presojevalne racionalnosti v svojem drugem delu apliciral na družboslovje. Ta projekt – kritika metodološkega individualizma in holizma, hermenevtike in strukturalizma, sociološkega pozitivizma in postmodernizma – so nadaljevali in nadgrajevali mnogi drugi kritični realisti, denimo Margaret Archer, Douglas Porpora, Justin Cruickshank, Andrew Collier, Kate Soper, Dave Elder-Vass, Andrew Sayer, Philip Gorski idr.[1] Ključno pri tem projektu, pri katerem so izrecno sodelovali tudi vidnejši marksisti – denimo Bob Jessop, Erik Olin Wright, Alex Callinicos, Terry Eagleton, Ted Benton, Sean Creaven idr. –[2] je bilo vsaj troje.

Prvič, kritičnorealistično pojmovanje vzročnosti, ki razrešuje lažno dilemo med pozitivistično sociološko vzročnostjo, ki govori o neobstoječih nomoloških-deduktivnih družbenih zakonih, in antinaturalistično, interpretativno sociologijo, ki povsem loči naravoslovno znanstveno metodo od družboslovja (naravoslovje prepusti pozitivistom, družboslovje pa obsodi na idiografsko opisovanje in interpretacijo, namesto vzročnega razlaganja). Res je, da družboslovne discipline za razliko od (skoraj vseh) naravoslovnih ne morejo doseči eksperimentalnega zaprtja in da nimajo dostopa do konstantnih konjunkcij, vendar ker vzročnost ni prvenstveno stvar konstantnih konjunkcij, to ne pomeni nujno, da se mora družboslovje odreči vzročnim razlagam. Pomeni le, da je družboslovje epistemično manj trdno kot naravoslovje, saj za razliko od slednjega vedno deluje v odprtem sistemu, kjer naenkrat medsebojno učinkuje mnogo vzročnih mehanizmov in kjer zato povsem jasne konstantne konjunkcije skoraj nikoli ne obstajajo ali pa niso dober vodič po naravi in delovanju vzročnih mehanizmov. Prav tako drži, da se družboslovje (med drugim) ukvarja z zavestnimi namerami in razlogi ljudi, ki so subjektivne in interpretativne narave. Vendar namere in razlogi so lahko in običajno tudi so vzroki, ki prispevajo k družbenemu delovanju.

Drugič in povezano, šibki neoaristotelovski moralni realizem, ki ga podpira večina kritičnih realistov z zgodnjim Bhaskarjem na čelu, razrešuje lažno dilemo med webrovsko-marksističnim »znanstvenim« družboslovjem, ki v (pozitivističnem) imenu objektivnosti zavrača vrednote in etične sodbe, in »humanističnim« družboslovjem, ki v imenu kritike pozitivizma zavrača ideal znanstvene objektivnosti. Ker po kritičnem realizmu ni nikakršnega radikalnega ontološkega prepada med dejstvi in vrednotami, čeprav seveda obstaja (premostljiva) razlika med tema kategorijama, tudi znanstvena objektivnost ni nujno v nasprotju z etiko.

Tretjič, temeljni pomen ima kritičnorealistična teza o ontološki emergenci, ki razrešuje lažno dilemo med pozitivističnim redukcionizmom družbe na posameznike ali biologijo in postmodernističnim redukcionizmom posameznikov na družbo ali diskurz, ne da bi zapadla v kartezijanski dualizem. (Kritični realizem ima monistično, materialistično ontologijo, ki pa ni redukcionistična, »fizikalistična«.) V zvezi s tem je bil posebej uspešen t. i. družbeni realizem (»social realism«) Margaret Archer, ki poleg individualizma in holizma kritizira tudi Giddensovo strukturacijsko teorijo in Bourdieujev pojem habitusa, če je interpretiran na holističen način. Subjekt in struktura sta nereduktibilna, a tudi ne dualistična, vzročna mehanizma, ki skozi čas pogojujeta en drugega. Pri tem pogojevanju so pomembne, na strani subjekta, tako zavestne namere, samozavedanje in refleksija kot tudi rutinsko delovanje, nezavedno, biološko-psihološka podlaga in potrebe človeka ipd., na strani strukture pa formalna in neformalna pravila, institucionalno okolje, razporeditev (materialnih) virov, norme, diskurz ipd. Vse to so vzročni mehanizmi ali vzročne zmožnosti, ki prispevajo h končnemu izkupičku družbenega delovanja.

Bhaskarjevo delo po letu 1994, ko je začel spoznavati vzhodno religijo, po mnenju marsikaterih kritičnih realistov in drugih družboslovcev za razliko od njegovega revolucionarnega zgodnjega dela ni bilo niti produktivno niti zanimivo. Vendar to ne pomeni, da kritični realizem nasploh in Bhaskarjevo zgodnje delo, ki ga je utemeljilo, ni eden bolj pozitivno vznemirljivih dogodkov v filozofiji naravoslovne in družboslovne znanosti v zadnjih 40 letih. Alex Callinicos je v svoji oceni strog, a povsem pravičen:

Kar velja za Althusserjev umor lastne žene – da ga ne moremo deduktivno izpeljati iz logike njegove filozofije in da gre prej za posledico naključnih razmer iz njegovega osebnega življenja, o katerem je neprimerno špekulirati –, velja tudi za Bhaskarjevo odkritje vzhodne religije (čeprav s precej manj groznimi človeškimi posledicami). … Vendar je dejstvo, da smo priča veliki tragediji. … Njegova nova besedila bodo našla nove bralce – čeprav bodo verjetno precej zmedeni zaradi nepoznanih referenc na filozofijo znanosti in dialektično tradicijo. Ostali bodo morali nadaljevati projekt, h kateremu je Bhaskar tako pomembno prispeval. Knjigi, kot sta A Realist Theory of Science in The Possibility of Naturalism, bosta ostali pomembni referenčni točki. Vendar pa Bhaskar ne bo več del naše družbe. Šel je svojo pot.[3]

[1] Margaret S. Archer, Realist Social Theory: The Morphogenetic Approach (Cambridge: Cambridge University Press, 1995); Douglas Porpora, Reconstructing Sociology: The Critical Realist Approach (Cambridge: Cambridge University Press, 2015); Justin Cruickshank, Realism and Sociology. Anti-Foundationalism, Ontology and Social Research (London: Routledge, 2003); Andrew Collier, Critical Realism: An Introduction to Roy Bhaskar’s Philosophy (London: Verso, 1994); Kate Soper, Humanism and Anti-Humanism (Chicago: Open Court, 1986); Elder-Vass, The Reality of Social Construction (Cambridge: Cambridge University Press, 2012); Andrew Sayer, Method in Social Science (New York: Routledge, 1992); Philip Gorski, »What is Critical Realism? And Why Should You Care?«, Contemporary Sociology: A Journal of Reviews 42, št. 5 (2013): 658–670.

[2] Bob Jessop, »Capitalism, the Regulation Approach, and Critical Realism« v Critical Realism and Marxism, ur. Andrew Brown, Steve Fleetwod in John Michael Roberts (London: Routledge, 2002), 88–115; Erik Olin Wright, »Reflections on Classes«, v The Debate on Classes, ur. Erik Olin Wright (London: Verso, 1989), 47–77; Alex Callinicos, The Resources of Critique (Cambridge: Polity, 2006); Callinicos, Making History: Agency, Structure, and Change in Social Theory (Leiden: Brill, 2004); Terry Eagleton, The Illusions of Postmodernism (Hoboken: Blackwell); Ted Benton, The Rise and Fall of Structuralist Marxism (New York: St. Martin’s Press, 1984); Sean Creaven, Marxism and Realism: A Materialistic Application of Realism in the Social Sciences (London: Routledge, 2000).

[3] Alex Callinicos, »Critical Realism and Beyond: Roy Baskar’s Dialectic«, v Critical Companion to Contemporary Marxism, ur. Jacques Bidet in Stathis Kouvelakis (Leiden: Brill, 2008), 568–585.

Comments are closed.