Toussaint Louverture (20.5.1743 – 7.4.1803)

Toussaint Louverture (20.5.1743 – 7.4.1803)

Toussaint Louverture, haitijski revolucionar, rojen 20. maja 1743 in umrl 7. aprila leta 1803, v zaporu Fort de Joux v Franciji. Tam se je znašel, potem ko ga je francoska vojska, ki jo je poslal Napoleon, aretirala kot osrednjega političnega in vojaškega voditelja francoske kolonije Santo Domingo (Haiti) v turbulentnem obdobju francoske in vzporedne haitijske revolucije.

Po enostavnem narativu je stal Toussaint Louverture na čelu uspešnega in bojevitega gibanja emancipacije temnopoltih sužnjev, ki je v metropoli razglašena načela univerzalnih pravic človeka in državljana vzelo bolj zares, kot so bila nemara mišljena, in s tem prišlo v konflikt tudi s samim revolucionarnim režimom. Ta borba je kot preizkusni kamen zares univerzalne človeške emancipacije požela precej pozornosti tudi med evropskima občinstvom revolucionarnega dogajanja. Med drugim je, kot prepričljivo zagovarja Susan Buck-Morris v knjgi Hegel, Haiti, and Universal History, predstavljal realno politično podlago znamenitega razdelka o gospodarju in hlapcu (knecht, kar je v tedanji rabi lahko pomenilo tudi sužnja) Heglove Fenomenologije duha, kar je bil sploh prvi primer filozofske obravnave situacije konfliktne socialne neenakosti (za razliko od abstraktnejšega horizontalnega konflikta v naravnem stanju).

Vse to v grobem drži, toda veliko zanimivega izgubimo, če zanemarimo manj poenostavljeno zaporedje dogodkov. Namreč, dogodki leta 1789 s svojim vrhuncem v padcu Bastilije na Haitiju niso sprožili prvenstveno in izključno vstaje sužnjev, pač pa kar splošen izbruh kompleksnega nabora antagonizmov med raznolikimi skupinami prebivalstva: med belimi sužjelastniki in tempnopotimi sužnji so obstjali tudi revni belci ter svobodni mulati, nekateri zelo premožni. Naslednje desetletje je tako predstavljalo zapleteno igro zavezništev in spopadov med tem skupinami, z močno vlogo zunajih akterjev: spreminjajočega se revlucioarnega režima v Franciji ter interesi drugih kolonilanih sil – kar vse podrobno popisuje C.L.R. James v klasični študiji The Black Jacobins. Ker so sužnjelastniki navdušeno pograbili revolucijo, da bi obračunali s kolonialnimi uradniki, se je vstaja sužnjev v prvi, liberalni fazi revolucije znašla v konfliktu z revolucionarnim režimom in v pragmatičnem zaveznistvu s kontrarevolucinarno Španijo. Sužnji, konec koncev, niti niso potrebovali razglasitve univerzalnih človekovih pravic, nepravičnost njihove bede jim je bila povsem jasna brez tega, vsekakor pa so se odzvali na splošno odprtost in negotovost revolucionarne situacije. Protislovje, v katerega je tu zašel žirondistični režim – razglasitev univerzalne enakosti brez pripravljenosti za odpravo suženjsta – je bilo eno izmed ključnih ideoloških šibkosti in je pomebno pripomoglo k njegovemu razkroju.  Primerilo se je torej, da so približno sočasno sužnji zmagali v boju z lokalnim belim prebivalstvom, revolucija v Franciji pa se je radikalizirala. Republika in haitijski vstajniški režim sta se tako sedaj znašla na isti strani, toliko bolj, ker so bili sedaj oboroženi sužnji edini, ki so lahko Haiti obranili za Francijo pred poskusi Špancev in Britancev. Toussaint se je na tej točki že prebil na čelo režima in je naslednje desetletje kot de facto in slednjič tudi de iure voditelj Haitija spretno obvladoval lokalne antagonizme in (formalno nadrejene) predstavnike režima; bil je pragmatičen in nemaščevalen, relativno naklonjen belcem, zaradi česar se je celo znašel v konfliktu z radikalnejšim (belim) odposlancem Sonthonaxom – toda vseskozi previdno pozoren na morebitne poskuse ponovne uvede suženjstva, ko je revolucija prehajala v manj progresivno fazo.

Ta sumničenja so se naposled izkazala za upravičena z Napoleonovim prihodom na oblast – v njegovi filtrirani in konsolidirani viziji revolucionarnih pridobitev enakost prebivalcev kolonij ni imela posebej opaznega mesta. V soočenju s to nevarnostjo je Toussaint naposled začel vleči dvomljive poteze. Vse do zadnjega je upal. da se mu bo posrečilo izogniti se konfliktu, ob tem pa notranje delal na konsolidaciji statusa quo – tudi z udušitvijo nadaljnjih vstaj temnopoltih, kar je seveda šlo na račun njegovega revolucionarnega ugleda in brezpogojne privrženosti prebivalstva. Ko so prispele ekspedicijske sile pod vodstvom generala Leclerca, je postalo jasno, da je njihov prvi cilj odstranitev vseh temnopoltih spozicij moči v vojski in konfliktu se ni bilo več moč izogniti. Po izčrpljujočih in izenačenih bojih je Toussaintu uspelo skleniti premirje brez predaje vojske. Nekje na tej točki se je Leclerc iz ne povsem jasnih razlogov odločil, da Toussainta vendarle aretira in ga pošlje v Francijo. To prav gotovo ni bila poteza, ki bi umirila Haiti – Toussaint je v tej fazi že bil ovira svojemu nasledniku Jean-Jacquesu Dessalinesu in somišljenikom (zelo verjetno niso bili povsem nedolžni pri njegovi odstranitivi), ki so bili  odločeni boj nadaljevati in ga popeljati vse do neodvisnosti, kar so leto za tem tudi dosegli.

Comments are closed.