Urban Sušnik: Kapitalizem in prekletstvo Prometejevega darila

Ena glavnih karakteristik moderne industrijske družbe je njena nenehna rast produktivnosti dela. Ravno te rastoče stopnje produktivnosti omogočajo eksponentne rasti bruto družbenega proizvoda, ki smo jim priča zadnjih dvesto let. Obenem pa prav ta ista karakteristika rastoče produktivnosti, ki omogoča, da vedno manj rok naredi vedno več blaga zahteva prilagoditve na nivoju družbe in posameznikov. Tehnološki napredek po eni strani prinaša s seboj konstanten tok novega produktivnega potenciala, po drugi strani pa ta ista rast produktivnosti pred seboj uničuje kupno moč, ki je potrebna za popolno realizacijo potenciala novih proizvodnih možnosti. Vihrav tok človeškega znanja predstavlja neustavljivo silo, kateri se mora prilagoditi vsaka moderna družba, ne glede na njeno družbeno ureditev. Ta rastoča dinamika pa ima prav tako svoj Faustovski obraz, njenega pohoda se ne da zaustaviti, temveč ga je potrebno usmerjati v vedno nove avenije.

Vsaka družba se problema rastoče produktivnosti lahko loteva na svoj način: lahko se odloči za nove inovativne metode deljenja dela med svoje člane, lahko se odloči za krajše delovne dni ali pa za eksponentno rast potrošnje, da bi z njo parirala eksponentnim stopnjam rasti produktivnosti. Ne glede na to kako se posamezna družba loteva posledic akumulacije znanja v produkcijskem procesu pa kaj hitro postane jasno sledeče dejstvo: gre za problem, ki se mu nobena družba ne more izogniti, izbira lahko le, kako se bo prilagodila. Obstajajo alternativne izbire ne obstaja pa alternativa izbiri. Vprašanje, ki si ga je torej potrebno postaviti je, kakšni so institucionalni pogoji, pri katerih večino človeštva pridobi z rastočo produktivnostjo? Ali v družbi rastoče produktivnosti resnično veljajo enaki principi kot v družbah, kjer se produkcijski procesi skozi čas niso bistveno spreminjali? Zakaj se nekatere očitne prilagoditve, ki so nam na voljo, v kapitalizmu ne morejo manifestirati?

Comments are closed.