Uroš Kranjc: Produktivnost v luči zasebne lastnine in tehnologije ter izključene množice

Učbeniška ekonomika nas uči definicije produktivnosti z razmerjem celotnega produkta glede na ponderirano povprečje vložkov. Če je razlika med vložki in produkti večja, potem govorimo o rasti produktivnosti, čemur je potrebno prišteti še vpliv spreminjajočega stanja tehnologije. Vsaj tako nas danes učijo ekonomske in poslovne šole. V prispevku bomo skušali prikazati naše umevanje produktivnosti v okvirih institucionalne ekonomije Thorsteina Veblena. Ključno izhodiščno razliko bomo videli v nasprotju med neoklasičnim seštevanjem vrednosti kapitalskih vložkov ter institucionalnemu pomenu vloge znanja in veščin za uporabo fizičnega kapitala – mašinerije.

Nadalje bomo odprli vprašanje pomena “obstoječega stanja tehnologije” (razumljeno v širšem smislu, npr. manufakturne delavnice, fordistična organizacija proizvodnje, sodobni finančni kapitalizem), ki določa specifično distribucijo institucij in njihovih razmerij v določenem produkcijskem načinu. V središču bo naslednja dilema: kakšne učinke ima umestitev institucije zasebne lastnine v institucionalni okvir kapitalizma, če mu vsilimo tezo (ne)ekvivalentne menjave?

Institucionalna ekonomija misli spremembo skozi darwinovski pristop evolucije (selekcija, variacija, dednost), pri čemer pa vseeno pušča odprta vrata t.i. »zunanjim šokom«, ki lahko z neposredno intervencijo/rezom spremenijo tok evolucije (pomislimo samo na kredno-terciarno izumrtje). Če institucije razumemo na podoben način kot Veblen, s postopnim spreminjanjem in prilagajanjem, ali lahko večje premike v stopnjah produktivnosti jemljemo za legitimne znake institucionalnih sprememb?

Uroš Kranjc, doktorski študent filozofije na ZRC – ukvarja se predvsem s kritiko politične ekonomije in raziskuje epistemološke probleme različnih heterodoksnih smeri ekonomije.

Comments are closed.