Vladimir Iljič Uljanov – Lenin (22.4.1870 – 21.1.1924)

Vladimir Iljič Uljanov – Lenin (22.4.1870 – 21.1.1924)

Vso oblast sovjetom!

Vladimir Iljič Uljanov Lenin, voditelj Sovjetske zveze, ustanovitelj III. komunistične internacionale ter vpliven teoretik in praktik marksistične analize in socialistične politike. Rojen leta 1870 v Simbirsku v carski Rusiji, umrl 21. januarja 1924 v Gorkem.

Lenin že kot študent prava postane prepričan marksist, dejaven v delavskih bojih in socialističnih organizacijah. Zaradi tega delovanja ga caristična policija obsodi na tri leta izgnanstva v Sibiriji, ki jih izgnanec posveti intenzivnemu študiju. Takrat napiše eno svojih najpomembnejših knjig, Razvoj kapitalizma v Rusiji, v kateri pokaže, da je tudi rusko dejanskost najsmiselneje razlagati z marksističnim konceptualnim aparatom. V času sibirskega izgnanstva se poroči s svojo življenjsko sopotnico Nadeždo Krupsko, s katero kasneje dolga leta živi v emigraciji. Pot ju prek Münchna in Londona vodi v Ženevo. V času te prve imigracije Lenin intenzivno spremlja dogajanje v evropskih socialističnih strankah, predvsem v Socialdemokratični stranki Nemčije (SPD). V polemikah proti Edvardu Bernsteinu, začetniku revizionističnega marksizma, se odločno postavi na stališče tistih, ki ohranjajo Marxovo izvirno analizo, predvsem Karla Kautskega, ki ga Lenin v tem času globoko ceni.

Lenin dejavno posega tudi v polemike in razprave v Ruski socialdemokratski delavski stranki, objavlja številne članke v različnih socialističnih časopisih in urednikuje za vse te razprave izjemno pomemben časopis Iskra. V tem obdobju, leta 1903, pride v ruski socialdemokraciji tudi do pomembne ločitve na menjševike in boljševike; Lenin postane voditelj boljševikov. Malo pred tem razkolom Lenin izda tudi enega svojih najslavnejših spisov, Kaj storiti? Pereča vprašanja našega gibanja, v katerem izrazi predvsem zavezanost t. i. erfurtskemu modelu socialistične stranke, se pravi, zlasti nemški socialdemokraciji. Čeprav je ta spis pozneje kanoniziran tako v zahodnem kakor v sovjetskem zgodovinopisju, v svojem času ni tako vpliven, in tudi sam Lenin že nekaj let po njegovem izidu poudari, da je ta dokument izrazito vezan na svoj, že  minuli čas. Leta 1905 se ob prvi ruski revoluciji za dve leti vrne v carsko Rusijo in podpira revolucijo. Ko postane jasno, da bo zmagala caristična reakcija in da se obeta še hujše zatiranje, nadaljuje z življenjem v emigraciji. Tokrat  v tujini ostane kar deset let, vse do leta 1917. V tej emigraciji Lenin preživi tako teoretsko kakor politično daleč najpomembnejše obdobje, ki se začne z izbruhom prve svetovne vojne v letu 1914 in traja do njegove vrnitve v Rusijo v letu 1917.

Dejstvo, da so nemška, belgijska, francoska in številne druge socialdemokracije takratnega časa glasovale za vojne kredite in s tem omogočile bratomorno klanje med evropskim delavskim razredom, je v mednarodno delavsko gibanje vneslo močan razkol. Leninovi boljševiki so bili ena redkih strank, ki ni glasovala za vojne kredite. Na konferencah v Zimmerwaldu in Kienthalu je Lenin s somišljeniki začel postavljati temelje za novo, III. delavsko internacionalo, ki je zaživela leta 1919 pod imenom Kominterna oziroma Komunistična internacionala. Lenin je neizprosno bičal kompromisarsko politiko socialnega šovinizma in podpore imperialni vojni, ki ji je zapadel tudi eden njegovih velikih vzornikov Karl Kautsky. Takrat, v najpomembnejšem zgodovinskem trenutku, v času velike preizkušnje, ko so se stare evropske socialdemokracije izneverile svojim načelom ter so moralno in politično bankrotirale, so Lenin in boljševiki tem načelom ostali zvesti in poskrbeli za prenovo mednarodnega socializma. V tem obdobju nastanejo tudi mnogi izmed Leninovih najpomembnejših teoretskih prispevkov, med njimi Filozofski spisi in Imperializem kot najvišji stadij kapitalizma, tik pred oktobrsko revolucijo pa še Država in revolucija. Po padcu Nikolaja II. in propadu ruskega carizma se Lenin ponovno vrne v Rusijo in pod geslom »Vso oblast sovjetom!« nagovori delavske množice. To geslo, ki najbolj strnjeno povzema Leninovo politično misel in prakso, postane vodilno geslo oktobrske revolucije in postaja vse močnejše, medtem ko se začasna vlada Aleksandra Kerenskega vse bolj diskreditira.

Lenin bistveno bolj kakor drugi voditelji takratnega časa razume, da je vrnitev k meščanskemu parlamentarizmu regresija in da so ruske množice, delavci, kmetje in vojaki bistveno bolj radikalni kakor karkoli od tistega, kar jim ponujajo voditelji drugih strank. Zato je oktobrska revolucija ne le uspešno izpeljana, ampak mlada sovjetska država kljub nasprotnim pričakovanjem tudi preživi surovo državljansko vojno in sočasen napad štirinajstih tujih vojska. To dokazuje, da so boljševiki takrat ponujali platformo, za katero so se bili ljudje tudi po grozotah I. svetovne vojne pripravljeni žrtvovati. Po državljanski vojni je Lenin vodilni arhitekt sovjetske države, pobudnik Nove ekonomske politike, v zadnjih mesecih svojega življenja pa si močno prizadeva za razširitev centralnega komiteja in za njegovo izrazitejšo demokratizacijo. Kljub nenehni gibkosti Leninove marksistične teorije in socialistične politične prakse iz t. i. marksizma-leninizma po njegovi smrti postopno nastane okostenela zbirka citatov, ki jih vsak od njegovih samooklicanih naslednikov uporablja in predvsem zlorablja po lastni presoji.

Dobrih devetdeset let po Leninovi smrti si v spomin velja priklicati to, kar je o Leninu dejal Mahatma Gandhi:

»Predanost duhovnih velikanov, kakršen je Lenin, idealu mora obroditi sadove. Plemenitost njegove nesebičnosti bo postala zgled v prihodnjih stoletjih in njegov ideal bo dosegel popolnost«.

V času ko mednarodni kapital vse bolj odpravlja demokratične mehanizme in pravice, je bojni poziv k neposredni demokraciji, k neposredni vladavini delovnega ljudstva, aktualnejši kakor kdaj koli prej. Ta poziv se glasi: »Vso oblast sovjetom!«

Comments are closed.