William Morris (24.3.1834 – 3.10.1896)

William Morris (24.3.1834 – 3.10.1896)

Kdor želi razumeti Williama Morrisa, mora razumeti njegovo protislovnost. Uspešen podjetnik je bil zavzet socialistični agitator in organizator. Borec za zaščito arhitekturne dediščine je vedel, da je v razrednih družbah vsaka umetnost lažna, saj je “vsaka umetnost, ki je utemeljena na posebni izobrazbi ali izpopolnjenju omejene skupine ali razreda nujno neresnična in kratkotrajna.” In eden najvplivnejših britanskih oblikovalcev devetnajstega stoletja, pesnik in pisatelj, ni našel mesta za umetnost v socialistični utopiji, ki jo je naslikal z romanom News from Nowhere. Umetnost kot posebna dejavnost je bila zanj možna zgolj, kjer je delo neznosno. Ko je delo osvobojeno kapitalistične odtujenosti, izgine tudi umetnost kot od dela odtujen užitek.

Iz ljubezni do dekorativne umetnosti, ki ji je posvetil življenje in ki je bila vir njegovega premoženja, je Morris hkrati črpal navdih za model osvobojenega dela, ki naj bi v socialistični družbi postalo posplošeno, in zavedanje o globoki nesmiselnosti tega dela, dokler obstaja tako, da za devet desetin ne obstaja. Protislovnost Williama Morrisa ni zgolj njegova, temveč je izraz dejstva, da je vsak spomenik kulture hkrati tudi spomenik barbarstva, kot je pozneje zapisal Walter Benjamin.

Morris je živel v času, ko je ideja kulture vse pogosteje bila uporabljena kot ost, uperjena zoper politične zahteve organiziranega delavskega razreda. Matthew Arnold je tej ideologiji dal najčistejši izraz, ko je idejo kulture kot pasivne, k osebnemu izpopolnjevanju usmerjene kontemplacije, zoperstavil politični praksi delavskega razreda:

Robat in napol razvit je dolgo ležal napol skrit v svoji revščini in bedi ter se sedaj podaja iz svojih skrivališč, da bi izvrševal Angleževo od boga dano pravico početi kot želi in nas pričenja presenečati s tem, da koraka kjer želi, kriči kot želi, razbija kar želi.

William Morris je spregledal lažnost te dualnosti – kultura ne stoji nasproti obubožanju in surovosti množic, temveč je njen izraz. Vsak spomenik kulture hkrati obljublja in obtožuje. Obtožuje družbo, kjer je užitek izgnan iz dela, in obljublja svobodno družbo, kjer bo to, kar danes obstaja zgolj kot privilegij, postalo splošna pravica.

Comments are closed.