Zahteve DPU in poziv k udeležbi na ljudski vstaji

Zahteve DPU in poziv k udeležbi na ljudski vstaji

Zahteve Delavsko-punkerske univerze Vladi Republike Slovenije in poziv k udeležbi na ljudski vstaji v petek, 21. 12. 2012

Po Evropi množice protestirajo proti varčevalnim ukrepom, ki ljudem jemljejo osnovne socialne pravice in znižujejo zgodovinsko doseženo življenjsko raven. Odpor in ogorčenje sta silovita in upravičena, saj krizo kapitala plačuje ljudstvo in ne tisti, ki so jo povzročili. Obljube o demokraciji in družbeni blaginji, ki so spremljale združevanje Evrope, so bile v imenu podrejanja abstraktnemu idealu konkurenčnosti potisnjene na stranski tir. Prihod in načini reševanja krize z naslova tako evropskih institucij kakor posameznih nacionalnih vlad so razbili še zadnje iluzije o tem, da se lahko demokracija in socialna politika uveljavita v okviru obstoječih političnih in ekonomskih modelov.

Zato protestniki na ulicah od Aten do Londona pa tudi na ulicah slovenskih mest sporočajo omejitvam rasti mezd in plač, krčenju socialnih pravic, privatizacijam in samovoljnemu ravnanju Evropske komisije in Evropske centralne banke odločen »NE!«

A protest je zgolj začetek. Oblikovati je treba nove ekonomske, socialne in politične alternative. Pri tem ne moremo računati na politične elite, ki le reproducirajo obstoječe stanje in z varčevalnimi ukrepi recesijo samo poglabljajo in podaljšujejo. Svoje pravice in prihodnost si moramo izboriti sami!

Poleg kontinuiranega sindikalnega odpora neoliberalnim ekonomskim in socialnim politikam v Sloveniji že nekaj let naraščata število in intenzivnost drugih oblik odpora: spontanih in samoorganiziranih stavk, akcij novih družbenih gibanj, protestov družbeno izključenih, študentov, intelektualcev in kulturnih delavcev. Zadnje predsedniške volitve so jasno pokazale, da so maske padle in da med uveljavljeno levico in desnico ni tako rekoč nobenih vsebinskih razlik. Gre samo za različne obraze iste antisocialne in le na videz demokratične politike, ki jo množice protestnikov tako odločno zavračajo, politike brez vsebinskih in razvojnih alternativ. Neoliberalni kapitalizem je imel svojo priložnost in končalo se je z najvišjo brezposelnostjo v Evropi po drugi svetovni vojni, s trajno recesijo, naraščanjem družbenega izključevanja, poglabljanjem razkola med centrom in periferijo EU ter z razpadom evropskega socialnega modela. Takšna politika in ideologija nam ne moreta ponuditi ničesar več.

Odgovore moramo iskati na ulicah svojih mest, na delovnih mestih, v javnih institucijah, saj morajo odgovori izhajati iz resničnih človeških potreb, ne iz bonitetnih ocen ali profitnega motiva. Prevzeti moramo iniciativo v socialnem dialogu: hkrati stopiti v bran že obstoječim pravicam in se obenem proaktivno boriti za novo politiko.

Evropska delavska in civilnodružbena gibanja so že ponudila nekaj alternativ: koordinirano zviševanje mezd in plač na evropski ravni, boj za možnost vseevropske splošne stavke; skrajšanje delovnega tedna; ponovno uvajanje politike polne zaposlenosti; ekonomsko demokracijo in delavsko soodločanje o investicijah; novo, demokratično vodeno, industrijsko politiko; širitev obsega in dostopnosti javnih socialnih storitev; povečanje obdavčitve dobičkov in najvišjih osebnih dohodkov ter finančnih transakcij; prehod na ekološko vzdržno energetsko politiko; itn. V ospredje je prišla problematika revnih, brezposelnih, migrantov, manjšin, mladih, prekarnih delavcev, mater samohranilk in drugih obrobnih družbenih skupin, ki so pogosto prezrte, saj niso vključene v klasična zaposlitvena razmerja. Razmisliti moramo o novih socialnih pravicah, ki ne bi bile vezane zgolj na zaposlitveni status, in o sistemu družbene blaginje, ki bi bil dejansko vključujoč in univerzalen.

Za uresničenje alternativ pa je potrebna politična moč. Le z združitvijo eksplozivne energije in inovativnosti novih družbenih gibanj, vztrajnosti in izkušenj sindikatov ter politične ostrine novih političnih formacij si lahko vzamemo nazaj prihodnost, ki nam jo poskušajo obstoječe nacionalne in evropske oblasti odvzeti. Le tako lahko s skupno pomočjo zgradimo novo Evropo, Evropo solidarnosti, blaginje in demokracije.

Zahteve

Zahteve trenutni Vladi Republike Slovenije:

1. Odstop vlade in takojšnji razpis volitev. Do novih volitev vlada opravlja le tekoče posle in ne sme nadaljevati reformnih procesov.

2. Prenehanje projekta proračunske konsolidacije, ki temelji na zniževanju davkov in hkratnem krčenju potrošnje, saj ta pristop znižuje gospodarsko rast ter standard delovnih ljudi in javnih storitev.

3. Odstop od projekta slabe banke (DUTB), ki predstavlja najdražjo obliko sicer potrebne rekapitalizacije državnih bank in institucionalno oviro za sanacijo vzroka težav, tj. zadolženih podjetij.

4. Opustitev oblikovanja Slovenskega državnega holdinga (SDH), ki ne rešuje resničnih problemov slovenskega gospodarstva in ki omogoča privatizacijo podjetij v državni lasti.

5. Opustitev predvidene privatizacije bank, izvoznih podjetij, energetike in infrastrukture.

6. Takojšnje prenehanje zmanjševanja in povračilo odvzetih sredstev javnim storitvam, kakršne so zdravstvo, šolstvo in kultura, ter prenehanje postopkov za njihovo privatizacijo in komercializacijo.

7. Odprava sprememb referendumske zakonodaje in ostalih ukrepov, ki zmanjšujejo raven demokratičnih pravic. Opustitev sprejemanja zakonov po nujnih in skrajšanjih postopkih ter brez ustreznih javnih razprav. Dosledno upoštevanje pravil socialnega dialoga.

Zahteve naslednji Vladi Republike Slovenije:

1. Razvoj vsem enakovredno dostopnih kakovostnih javnih storitev, kakršne so zdravstvo, izobraževanje, socialno skrbstvo, javni prevoz, kulturne dobrine, pravna pomoč ter starostne in invalidske pokojnine. Te se morajo izvajati v javnih in nepridobitnih organizacijah, financirane pa morajo biti iz javnih sredstev.

2. Skrajšanje delovnega časa na vzdržnejšo raven. Zahtevamo uvedbo 35-urnega delovnega tedna.

3. Dvig minimalne plače na vsaj 70 % povprečne plače. Obrniti je treba trend rasti socialnih neenakosti, ki vlada zadnji desetletji.

4. Za razveljavitev vseh privatizacij družbenega premoženja, izvedenih po letu 1991. Zahtevamo vrnitev tega premoženja v roke delavstva, ki ga je ustvarilo.

5. Industrijska politika, ki si bo prizadevala za polno zaposlenost ter socialno in okoljsko vzdržnejši gospodarski razvoj.

6. Preoblikovanje sistemsko pomembnih bank v javni servis po zgledu javnega šolstva in zdravstva. Banke naj služijo javnemu interesu, ne zasebnemu.

7. Ostrejša progresivna obdavčitev dohodka in premoženja. Plače, dediščina, obresti, dividende, drugi kapitalski dohodki in najemnine morajo biti progresivno obdavčeni do ravni, ki bi omogočila zgoraj opisano raven in kakovost javnih storitev.

8. Okrepitev politične demokracije. Debirokratizacija in demokratizacija vseh institucij socialne države in političnega predstavništva. Vpliv zaposlenih, »uporabnikov« in širše skupnosti pri soodločanju mora biti zagotovljen, saj se bodo institucije lahko le tako prilagajale potrebam, ne pa obratno.

9. Vzpostavitev ekonomske demokracije. Zahtevamo udeležbo delavstva na vseh ravneh odločanja, tako v zasebnem sektorju kakor v javnem.

 

Se vidimo v petek, 21. 12., ob 16. uri na Kongresnem trgu!

Stric iz ozadja je samo eden – KAPITAL!

NASVIDENJE V NASLEDNJI REVOLUCIJI!

Comments are closed.