Ženska v razrednem boju!

Ženska v razrednem boju!

8. marec je mednarodni dan boja za žensko emancipacijo in hkrati praznik delavskih bojev. Na ta dan se spominjamo upora tekstilnih delavk v Petrogradu iz leta 1917. Kakor boj za vse pravice je tudi boj za žensko emancipacijo dolgotrajen proces, ki še zdaleč ni končan, čeprav se nemara zdi, da živimo v družbi, v kateri so spolne razlike presežene.

Naj na tem mestu nekoliko osvežimo položaj žensk in pogoje njihove emancipacije.  S pojavom kapitalističnega produkcijskega načina je prišlo do sprememb, za katere se je zdelo, da bodo rešile vprašanje ženske podrejenosti. Zaradi potreb industrije se je v času industrializacije začelo množično vključevanje žensk v vse produkcijske veje in ženske so prvič za svoje delo dobile plačilo. Zdelo se je, da je ženska »osvobojena« in enakopravna moškemu, saj je zaradi lastnih dohodkov lahko postala samostojna in neodvisna od njega. To drži, vendar je bila z vključitvijo v mezdni odnos dvojno izkoriščana. Po eni strani je predstavljala dobrodošlo ceneno delovno silo, ki jo je kapital izrabljal proti že organizirani moški delovni sili, in s tem razbijala enotnost delavskega razreda. Po drugi strani so morale ženske skrbeti za družino in gospodinjstvo, s čimer so spet opravljale nepogrešljivo funkcijo reprodukcije delovne sile za potrebe kapitala, ki je kajpada ostala neplačana.

Sama vključitev žensk v produkcijo zgolj podvaja njihovo izkoriščanost in še zdaleč ne zagotavlja enakopravnosti. Ženskam še vedno pripisujejo njihovo »naravno funkcijo« v družbeni reprodukciji, kar je zlasti v kriznih časih priročen izgovor za krajšanje delovnega časa delavkam in za odpuščanja. To opravičujejo s tem, da je ženska “naravna funkcija” vzgoja in nega otrok, skrb za družino, starejše ipd., tj. z zvajanjem družbenih funkcij na domnevne psihološke poteze. Čeprav so »ženske funkcije« postale družbene funkcije, je še vedno največji delež žensk zaposlenih v reproduktivni sferi, ki pa je slabo plačana in malo cenjena ter je zaradi vsiljevanja varčevalnih politik najbolj na udaru. Zato neoliberalizem resno ogroža ekonomske pogoje ženske emancipacije, saj se z odpuščanjem v javnem sektorju, s krčenjem mase plač, fleksibilizacijo in segmentacijo trga delovne sile poglabljajo razlike med spoloma. Tako so ženske vse bolj marginalizirane in potisnjene nazaj v objem patriarhata, saj so zaradi izgube lastnega dohodka v številnih primerih odvisne od moških partnerjev ali družinskih članov. V tej luči ni razloga za slavje ob nastopu mandata Alenke Bratušek kot prve premierke republike Slovenije. Nedavno objavljenih 11 ključnih točk koalicijske pogodbe namreč jasno kaže, da se bo nadaljevala politika konsolidacije javnih financ z nižanjem mase plač v javnem sektorju, kar je slaba napoved za izboljšanje položaja žensk v družbi.

To tudi jasno kaže, da žensko vprašanje ni v prvi vrsti identitetno vprašanje, ampak razredno. Pogoj za žensko emancipacijo je ekonomska emancipacija, ki nam je ne bo omogočila liberalno orientirana premierka – prej nasprotno. Emancipacijo si lahko izborimo le z razrednim bojem, z bojem za demokratični socializem.

Soborke in tovarišice – naše mesto je v boju za demokratičen socializem!

Delavsko-punkerska univerza (DPU)

Leave a Reply