Zofka Kveder (22.4.1878-21.11.1926)

Zofka Kveder (22.4.1878-21.11.1926)

Zofka Kveder, slovenska pisateljica in publicistka, rojena 22. aprila 1878 in umrla 21.11.1926. Zofko Kveder bi po kvaliteti in obsežnosti njenega opusa z lahkoto postavili ob bok drugim velikim imenom slovenskega slovstva, vendar je še vedno, kot številna druga ženska literarna imena, pogosto spregledana. O tem zgovorno priča tudi dejstvo, da se ji, kljub temu, da se ji pripisuje status prve slovenske pisateljice (čeprav so pred njo pisala že druge) in da je bila prva ženska, uvrščena v nacionalno zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, v slovenskem šolskem kurikulumu nameni relativno malo prostora. Tako si mora dobrih 90 let po svoji smrti še vedno utirati pot in tako – posredno in neposredno – odpirati pomembna vprašanja o enakopravni vlogi žensk, enako kot jih je drzno odpirala za časa svojega življenja.

Vprašanjem ženske enakopravnosti in emancipacije se je posvečala skozi vsa svoja literarna in publicistična dela. V svojem najbolj znanem delu, zbirki črtic in pripovedih Misterij žene (1900), se je lotila ubeseditve tabuiziranih tem slovenskega družinskega življenja, kot so nasilje v družini, alkoholizem in vpliv katoliške cerkve na položaj ženske, pomembni pa so tudi njeni realistični prikazi žensk in njihovega, pogosto utrujajočega in duhomornega vsakdana. V svojem prvem romanu, Njeno življenje (1914) jasno pove, da ženske niso enakopravne in da so prisiljene slediti življenjskim vzorcem, ki od njih zahteva pokornost (moškim), predvsem pa se jim ne priznava pravica do krojenja lastne usode. Podobno tematiko je moč zaslediti tudi v romanu Hanka, kjer žensko neenakopravnost dodatno obrazloži z opisi razlik med moško in žensko vzgojo, ki temeljno vpliva na različne kasnejše vloge v družbi. V njenih delih zasledimo tudi motive nosečnosti, rojevanja in materinstva, ki so naturalistično prikazani tudi z vidika obremenitve, ki jo predstavljajo za ženske, zasledimo pa tudi problematiko detemora, odnosa do lastnega telesa in spolnosti, posilstva, zakona brez ljubezni, prostitucije, prezgodnje poroke, ipd. V njenih prispevkih za časopise pa najpogosteje izstopa tematika potrebe ženske po družbenem udejstvovanju in pravice ženske do dela, volitve in izobrazbe, kaar so teme, ki jih redno zasledimo v njenih prispevkih za revije Slovenka, Edinost in Slovenski narod ter v Ženski svet oziroma kasneje Jugoslovanska žena, ki ji je tudi urednikovala med 1917-1920. V svojih delih se je tako ukvarjala z vsemi vidiki življenja žensk in jim namenjala prepotrebno pozornost ter zahtevala priznanje pomembnosti boja za pravice žensk.

Že pred objavo Misterije žene je veliko pisala poleg ženskih tudi o kmečkih, mestnih in izseljenskih tematikah in o tematiki balkanskih vojn, v revijah Slovenski rod, Dom in svet in prej omenjena Edinost (kjer je z enaindvajsetimi leti tudi postala njegova urednica). Po objavi prvenca se je posvetila izključno pisateljevanju in urednikovanju. Poleg slovenščine je pisala je tudi v nemškem in hrvaškem jeziku ter sodelovala pri številnih nemških, čeških in hrvaških časnikih. Nastanejo še zbirke črtic Odsevi (1902), Iz naših krajev (1905) in Iskre (1905); zbirko enodejank z naslovom Ljubezen (1901) in drami Arditi na otoku Krku ter Amerikanci (1908). Po njeni smrti je bilo izdanih več zbirk objavljenih in še neobjavljenih črtic: Vladka in Mitka (1927), Vladka, Mitka in Mirica (1928), Veliki in mali ljudje, roman Nada in Moje deklice (1996).

Comments are closed.