Kitajske reforme in terapija šoka
Uspešnost prehoda iz centralno planiranega gospodarstva v tržno gospodarstvo in spremljajoče dolgo obdobje gospodarske rasti na Kitajskem je med ekonomisti v zadnjih letih postalo predmet vedno večje pozornosti. Kljub temu do letos ni bilo dostopne prav veliko literature, ki bi obravnavala razprave med ekonomisti in politiki znotraj Kitajske komunistične partije v sedemdesetih in osemdesetih letih. Te so vodile do ekonomskih reform na Kitajskem in navsezadnje določile politično ter ekonomsko smer, ki ji Kitajska sledi še danes.
Letos izdana študija Isabelle M. Weber z naslovom How China Escaped Shock Therapy: The Market Reform Debate (Kako se je Kitajska izognila šok terapiji. Razprava o tržni reformi) se bere predvsem kot argument proti neoliberalni politiki šok terapije; gre za neoliberalno teorijo optimalne tranzicije iz planskega v tržno gospodarstvo, ki so ga v Vzhodni evropi, Rusiji in drugih državah v razvoju promovirale institucije Bretton Woods. Jedro terapije šoka avtorica povzame v štirih točkah: 1.) liberalizacija vseh cen v enem zamahu, 2.) privatizacija, 3.) liberalizacija trgovine in 4.) stabilizacija v obliki stroge monetarne in fiskalne politike. Tej poti je zvesto sledila Rusija po propadu Sovjetske zveze ter doživela ekonomski in politični kolaps, primerjava ruskega in kitajskega deleža svetovnega BDP-ja od leta 1990 do leta 2017 pa kaže prepolovitev deleža prve in sedemkratno rast deleža druge (glej priložen graf).
Avtorica svoj argument razčleni na dva dela. Prvi del predstavlja študijo različnih zgodovinskih vplivov na kitajske ekonomiste in odločevalce, kot sta tranzicija od vojne k povojni ekonomiji v ZDA ter v Angliji ter tradicionalna kitajska intervencionistična ekonomska teorija in politika, zajeta v besedilu Guanzi iz leta 26 pr. n. št., ki poudarja pomembnost državne intervencije in javnih kašč za stabilizacijo cen in ustvarjanje “poštenih trgov”. A kitajski ekonomisti in politki v osemdesetih letih glede poteka reform niso bili enotni. Drugi del knjige je tako posvečen debatam med zagovorniki postopnega in eksperimentalnega prehoda k tržni ekonomiji na eni strani ter zagovorniki neoliberalne terapije šoka na drugi. V nadaljevanju se osredotočamo na drugi del knjige.
Ekonomsko debato iz osemdesetih let na Kitajskem se ponekod označuje kot debato med nasprotniki in zagovorniki reform, a v resnici je šlo za debato o načinu, poteku ter smotru reform. V zgodnjih reformnih letih je Kitajska namreč uvedla t. i. dvotirni sistem (dual-track system), zasnovan za postopno liberalizacijo cen dobrin in hkratno spremembo socialističnih institucij v tržne institucije – po tem modelu je liberalizacija potekala počasi in na osnovi empiričnih podatkov o institucijah ter dobrinah.
A nekateri kitajski ekonomisti, kot so Wu Jinglian, Guo Shuqing in partijski veteran Xue Muqiao, so pod vplivom in s pomočjo vzhodnoevropskih ekonomistov, kot so Janos Kornai, Włodzimierz Brus in Ota Šik – sicer izgnanih iz maternih držav po poskusih reformacije – ter predstavniki svetovne banke, pričeli zagovarjati uničenje dvotirnega sistema in takojšni prehod v tržno gospodarstvo. To je bil tudi glavni predlog mnogih uveljavljenih tujih ekonomistov in delegatov svetovne banke na konferenci v Bashanu leta 1985. Nasprotniki teorije šoka, kot so Li Yining, Chen Yizi in Wang Xiaoqiang, so liberalizaciji čez noč nasprotovali, saj je ta temeljila na popolni liberalizaciji cen, ki predpostavlja popolnoma razvit trg v obliki popolne tekmovalnosti, popolnih informacij in popolnoma fleksibilnih cen. A Kitajska v tistem času ni imela razvitega trga, njene institucije pa so bile del državnega aparata, znotraj katerega so informacije prejemale “od zgoraj”. To je pomenilo, da institucije niso bile zasnovane za odzivanje na cenovne signale in posledično niso bile pripravljene na nenadno liberalizacijo cen. Ker razvit trg ni obstajal, industrijska in druga proizvodnja pa je še zmerom potekala znotraj socialističnih produkcijskih enot, bi terapija šoka namesto ekvilibrija cen povzročila družbeno in ekonomsko katastrofo. Iz tega razloga so zagovorniki dvotirnega sistema poudarjali pomembnost spremembe institucionalnih struktur in lastniških reform pred cenovnimi reformami.
Kitajska se je nazadnje za las izognila terapiji šoka – a ne brez dolgoročnih političnih posledic. Premier Zhao Ziyang je leta 1986 sicer opustil idejo terapije šoka, a jo je leta 1988 kot odgovor na zmerom večjo inflacijo in razrast korupcije znotraj države z lastno iniciativo na spored ponovno uvrstil Deng Xiaoping. Zhao se temu ni upiral, a je v govoru leta 1988 poudaril, da bo državni svet – za primere družbenega nasprotovanja reformi – moral sprejeti poseben varnosti zakon, ki bi ga lahko uporabil za zatrtje protestov. Vlada se je tako odločila, da bo uvedla tržne reforme za vsako ceno – tudi če bi to pomenilo uporabo nasilja.
Avgusta leta 1988 se je politbiro centralnega komiteja komunistične partije odločil za uničenje dvotirnega sistema in postopno liberalizacijo bistvenih industrijskih produktov, kot sta jeklo in elektrika, ter vseh potrošniških blag. Odločitvi so sledili panični nakupi, ropanje bank, delavski protesti in 11-% porast inflacije. Že naslednji mesec je vlada reimprementirala programe za recentralizacijo oblasti, ponovno uvedbo nadzora nad cenami ključnih izdelkov in omejitev porabe. Ironično je na srečanju med Zhaom in Miltonom Friedmanom oktobra istega leta slednji še zmerom zagovarjal, da bo šok terapija oziroma manj obsežno tiskanje denarja in liberalizacija cen umirila inflacijo.
Kljub ponovni uvedbi regulacije pa je dala odločitev zagon mnogim odporniškim gibanjem, kar je nazadnje kulminiralo v tragediji na trgu Tiananmen leta 1989. Zaradi podpore protestnikom je bilo večino ekonomistov, ki so podpirali dvotirni sistem, zaprtih ali izgnanih iz Kitajske; podporniki destruktivnih neoliberalnih politik pa so večinoma pristali na pomembnih političnih pozicijah ter tako krojili kitajsko ekonomsko politiko v času novih liberalnih reform po letu 1992. A kljub korakom k liberalizaciji in integraciji v globalni kapitalizem je izkušnja leta 1988 in leta 1989 verjetno poglavitno vplivala na dejstvo, da Kitajska do danes ni doživela popolne institucionalne spreobrnitve k neoliberalnim normam.
Knjiga Isabelle Weber na koncu koncev ni le gola študija ekonomskih debat v času kitajskih reform, ampak hkrati izvrsten prikaz katastrofalnosti in neutemljenosti neoliberalnih politik. Čeprav so v knjigi debate predstavljene strogo analitično, kot povzemanje argumentov, in je s tem zastrt pogled na dejanska razmerja moči ter z njimi povezane interese v takratni vladi, predstavlja delo kljub temu dober vstop v razumevanje kitajske postmaoistične ekonomije nasploh in njenih ekonomskih reform posebej.
