Stota obletnica podpisa anglo-irske pogodbe
Danes mineva natanko 100 let od podpisa anglo-irske pogodbe, s čimer je bila končana irska osamosvojitvena vojna, ki je trajala od januarja 1919. Pogodba je podelila nominalno neodvisnost celemu otoku in Severni Irski, šestim okrožjem na severovzhodu, ki so bila predvsem zaradi angleške kolonizacije versko in politično bližje Združenemu kraljestvu, pa je omogočila, da se do pripadnosti opredelijo sama. Severnoirska vlada se je odločila za pridružitev Združenemu kraljestvu.
Glavno demarkacijsko linijo na prebivalstvu Severne Irske lahko zarišemo po zarezi med katoliki in protestanti. Bistvenega pomena je, da so Irci večinsko katoliki, protestantizem pa je na severovzhod otoka prodiral predvsem z angleško kolonizacijo. V Severni Irski je bilo leta 1921 – in podobno razmerje obstaja še danes – okoli 40 % prebivalcev katolikov. Zadnjih sto let je območje zaznamovala obilica nasilja. Precej znana vršilka teh bojev je Irska republikanska armada, ki je bila najbolj aktivna v obdobju zadnjih trideset let 20. stoletja, poznanim tudi pod imenom "The Troubles". Odnosi med skupnostima so se deloma umirili po podpisu Velikonočnega dogovora (Good Friday Agreement). Deloma je pripomogla tudi Evropska unija, ki je do velike mere zabrisala mejo. Ravno zato je bilo vprašanje Severne Irske tako ključno za post-Brexit ureditev odnosov med Združenim kraljestvom in EU: ponovna vzpostavitev kompleksnejših carinskih postopkov na meji bi lahko ponovno eskalirala konflikt med obema skupnostima.
Toda ne gre samo za vprašanje vere, narodnosti ali jezika. Irski boj za osamosvojitev je bil ves čas tudi boj za delavske pravice. Stranka Sinn Féin se ni (in se še vedno ne) zavzemala samo za neodvisnost in združitev, ampak je obenem tudi največja leva stranka. To je zanimivo predvsem zato, ker je veliko gibanj za neodvisnost nominalno apolitičnih oziroma pogosto zagovarjajo interese lokalnih elit. Tudi Irska republikanska armada – in različne frakcije, ki so se razvile iz nje – se je borila za delavsko emancipacijo, čeprav v tem boju niso bili povsem homogeni. Določene frakcije so zavzemale povsem socialistične pozicije, čeravno je veliko republikancev predvsem irskih nacionalistov. V vsakem primeru je irski boj proti angleškemu kolonializmu ponudil (in še ponuja) platformo za govor ne samo o neposrednem izkoriščanju med državami, pač pa tudi o sicer nepravično urejenih družbah.