/prispevki

Protesti v Kazahstanu

V zadnjih dneh so svetovno javnost preplavile novice in posnetki spopadov med protestniki ter represivnimi aparati na območju Kazahstana. Na pomoč pri zajezitvi protestnikov je domači vladi priskočila tudi ruska vojska, ki so jo v državo napotili v okviru Organizacije pogodbe o kolektivni varnosti (CSTO) – ta deluje kot vojaško zavezništvo Kazahstana, Belorusije, Armenije, Kirgizije, Tadžikistana in Rusije. Zaradi umiritve konfliktnega stanja se tuji vojaki počasi že umikajo iz države.

Povod za odhod na ulice je bila podražitev cen pogonskih goriv v zahodnem delu države, čemur so kmalu sledile množične vstaje po vseh večjih kazahstanskih mestih. Dogajanje se je stopnjevalo do nastanka največjega protestniškega gibanja za časa samostojne države (tj. po razpadu Sovjetske zveze), ki je do sedaj veljala za zgled in model uspešnega postsocialističnega tržnega razvoja.

Do podražitve goriva je prišlo v noči iz starega v novo koledarsko leto, čemur je sledil takojšen in spontan odziv. Protestiranje na ulicah je vzniknilo 2. januarja, kmalu zatem je bila v regiji Mangistau že razglašena splošna stavka, ki se je razširila tudi v sosednje regije, vključno z največjim mestom Almatijem. Protesti so dosegli svoj vrhunec v noči iz 4. na 5. januar, ko so se uporniki na ulicah spopadli s policijo in je oblast posegla po radikalnejših prijemih za zadušitev gibanja.

Predsednik Kasim-Žomart Tokajev je policiji in vojski med drugim dovolil tudi obstreljevanje “banditov in teroristov”, kot je protestnike poimenoval sam, s pravimi strelivom in možnostjo uboja. Hkrati je naročil tudi odklop internetnega omrežja ter nekaterih pogostejših komunikacijskih aplikacij, kar je močno otežilo poročanje o dogajanju in notranjo organiziranje med protestniki.

Teoriji o spletkarjenju Zahoda in igri prestolov lokalnih klanov

Pri razlaganju vzrokov za množične kazahstanske vstaje so analize velikokrat pavšalne, saj temeljijo na raznih teorijah zarote o namerah z “Zahoda” ali pa razloge za vstajo pripisujejo v največji meri elitam in zgodovinskim klanom, ki naj bi se v državnem vrhu borile za oblast.

Teorije zarote ne predvidevajo ničesar novega, saj trdijo, da so proteste zrežirali akterji na “Zahodu”. Ta naj bi s pomočjo izgredov in kaosa v državi poskušal destabilizirati celotno regijo in onemogočiti predvsem Rusijo, ki ima v državi prisotno številčno manjšino ter močan vpliv. Med analitiki je bolj pogosto sprejeto iskanje ključnega akterja v konfliktu med elitami oziroma klani, na katere je bil zgodovinsko (in je neuradno še vedno) razdeljen Kazahstan; temu prikimava tudi dobršni del javnosti. Medtem ko je jugovzhodni tradicionalni del že od nekdaj na oblasti, se severni mlajši del počuti zapostavljenega. Borba prikrajšanih klanov za oblast pa naj bi se po ocenah analitkov odražala tudi na ulici oziroma med prebivalstvom. Podobno je razloge za proteste ocenil tudi predsednik Tokajev, ki je dejal, da gre za poskus državnega udara teroristov in pri tem v javnosti večkrat namigoval na nekdanjega predsednika Nazarbajeva, ki je državo vodil skoraj tri desetletja od osamosvojitve leta 1991 dalje.

Kazahstan multinacionalk in stavk

Za bolj temeljito predstavo o situaciji v državi je treba pozornost posvetiti tudi politično-ekonomski strukturi države (predvsem zahodnega dela, v katerem so protesti vzniknili), protestnikov in pa preteklosti političnega organiziranja na omenjenem teritoriju.

Kazahstan je država z največjim gospodarstvom v Srednji Aziji, bogata z nahajališči ogljikovodiki in kovinami. Kljub največjemu dohodku na prebivalca pa približno polovica populacije še zmeraj živi v ruralnih območjih z slabim dostopom do javnih storitev. Na zahodu države je zaradi privatizacije in monopolnega načina ekonomskega delovanja skoraj edini delujoči naftni sektor, ki pa je v večini (70%) namenjen tujemu trgu, kamor se tudi iztekajo profiti tujih investitorjev. Ti so od osamosvojitve dalje v državo investirali že več 100 milijard ameriških dolarjev.

Med vidnejšimi investitorji sta Exxon Mobil in Chevron, ameriška energetska giganta, ki sta od osamosvojitve dalje samo v zahodno območje države investirala več deset milijard ameriških dolarjev. Iskanje krivca za proteste in destabilizacijo regije na t.i. Zahodu se zaradi tega zdi prenagljeno in protislovno, saj imajo multinacionalke ogromne investicije in materialen interes ravno tam, kjer so razplamteli prvi upori in so bile stavke najštevilčnejše. Eno izmed takšnih podjetij, kjer so se stavke začele najprej, je tudi Tengizchevroil (ameriška podjetja imajo tu kar 75-% lastništvo), kjer je bilo že decembra lanskega leta odpuščenih 40.000 delavk in delavcev, še več odpuščanj pa je bilo načrtovanih v prihodnje.

Prav zaradi uporov na delovnih mestih je vprašljivo tudi pripisovanje prevelikega pomena klanskim elitam iz ozadja. Z osredotočanjem na elitne rodbine iz preteklosti se namreč zanemarja organiziranje in uspešnost delavskega razreda kot samostojnega akterja, sposobnega upora in zahtev po spremembah. Pozornost je največkrat usmerjena samo na spopade med policijo in protestniki na ulicah, čeprav so stavke delavk in delavcev segale vse od oljne in naftne industrije do rudarjev ter metalurgov – vsi ti se s tovrstnim načinom upiranja niso seznanjali prvič.

Ravno območje Mangistau, kjer so se začeli protesti, je domovanje delavskega razreda z bogato tradicijo samoorganiziranja v okviru razrednega boja – že v preteklem koledarskem letu so organizirali več uspešnih stavk. Pred dobrimi desetimi leti je v ravno tej regiji, natančneje v mestu Zhanaozen, središču veliki naftnih družb in močnega industrijskega delavskega razreda, več deset tisoč naftnih delavcev mesto okupiralo kar sedem mesecev. Zahtevali so višje plače in boljše delovne pogoje, zadušile pa so jih posebne policijske enote v noči iz 16. na 17. december. Dogajanje je danes v javnosti znano tudi pod imenom “masaker v Zhanaozenu”.

Masaker v mestu Zhanaozen

Državni represivni aparati so takrat ubili 17 ljudi, med katerimi so bili stavkajoči naftni delavci in naključni mimoidoči, več 100 jih je bilo ranjenih. Za razumevanje aktualne situacije v državi so aktualni predvsem ukrepi, sprejeti v obdobju po in kot odziv na leto 2011. Uporu v Zhanaozenu je namreč sledilo zaostrovanje zakonodaje na področju sindikalnega organiziranja. Praktično vse organizacije, neodvisne od države, od časopisov do sindikatov, so bile onemogočene.

Protesti so terjali davek v vsaj 164 smrtnih žrtvah (to so podatki, povzeti po vladni objavi na družbenih omrežjih, zdravstvene in policijske oblasti uradnih številk še niso potrdile) in več kot 10.000 aretacijah. Proti razlagi o borbah med klani in zarotam z Zahoda priča tudi strukturna shema protestnikov – pretežno mladi, brezposelni, migranti in slabše plačani delavci. Prebivalstvena sestava upornikov, način upiranja in pretekli boji na ozemlju zahtevajo, da večji del zaslug pripišemo delavskemu razredu in njegovi zmožnosti organiziranja ter vplivanja.

Rezultati protestnega začetka novega leta

Predsednik Tokajev je kot odziv na proteste uvedel nekaj reform, ki pa niso odpravile temeljnih težav in protislovij, s katerimi se srečujejo prebivalci Kazahstana. Iz varnostnega sveta države je odstavil nekdanjega in večletnega predsednika Nazarbajeva, zvišal davke v rudarskem sektorju, znižal ceno energentov, razpustil vlado, več vidnih politikov obtožil veleizdaje ter zamenjal predsednika vlade.

Protestnikom si ni uspelo priboriti predvsem ekonomskih sprememb – zahtevali so višje plače, urejanje pokojninskega sistema in boljše delovne pogoje. Da Kazahstanci tokrat niso uspeli iztržiti kaj več, lahko vsaj delno pripisujemo dejstvu, da nimajo svojega adekvatnega političnega predstavništva v obliki politične stranke, resnih sindikatov ali programa, ki bi natančno in v celoti predstavljal njihove razredne interese. V državi, kjer so takšne organizacije onemogočene, je bil protest že vnaprej obsojen na verjetni poraz.