Sovjetsko-afganistanska vojna
Na današnji dan leta 1979 je Sovjetska zveza začela s taktičnim napadom na glavno mesto Afganistana, Kabul. Rdeča armada je na območje Afganistana vstopila na poziv takratne marksistično-leninistične ljudske demokratične partije. S tem dogodkom označujemo začetek sovjetsko-afganistanske vojne, devetletne gverilske vojne proti Demokratični republiki Afganistan in sovjetski vojski, večinoma na afganistanskem podeželju. Konflikt je nastal med uporniško skupino, znano pod imenom mudžahidi ("tisti, ki se ukvarjajo z džihadom"), in takratno sekularno oblastjo ter manjšimi maoističnimi skupinami v osemdesetih letih 20. stoletja. Mudžahide so podpirale predvsem ZDA, Pakistan, Iran, Savdova Arabija, Kitajska in Združeno kraljestvo.
Sovjetska zveza je bila pomemben posrednik moči in vplivna sila v afganistanski politiki. Med letoma 1955 in 1987 je Afganistan od Sovjetske zveze prejemal 2,5 milijard dolarjev gospodarske in vojaške pomoči. Sovjeti so imeli interese na tem območju –poleg strateške in diplomatske vključenosti na Bližnjem vzhodu tudi nad energetskimi viri tega območja, primarno nad nafto in zemeljskim plinom. ZSSR je začela afganistanski plin uvažati od leta 1968 naprej. Gospodarska in vojaška pomoč je bila Afganistanu sicer zagotovljena že leta 1919, kmalu po ruski revoluciji. Leta 1942 je ZSSR z vzpostavitvijo centrov za usposabljanje v Taškentu (Uzbekistanska sovjetska socialistična republika) in z zagotavljanjem orožja ter letal okrepila afganistanske oborožene sile. Sovjetsko-afganistansko vojaško sodelovanje se je začelo leta 1956, nadaljnji sporazumi pa so bili sklenjeni v sedemdesetih letih. V skladu s sporazumi je ZSSR kasneje poslala svetovalce in strokovnjake.
Aprila leta 1978 je afganistanska vojska, ki je podpirala marksistično stranko PDPA, z oblasti odstranila in usmrtila Mohameda Dauda Kana. Bratranec nekdanjega afganistanskega kralja Mohameda Zahirja Šaha in premier med letoma 1954 in 1963 je leta 1973 z nekrvavim vojaškim udarom prevzel oblast in zatrl opozicijo pod vodstvom PDPA. Generalni sekretar PDPA Nur Muhamed Taraki je postal predsednik Revolucionarnega sveta in premier novoustanovljene Demokratične republike Afganistan. V prvem letu in pol vladanja je stranka uvedla reforme po sovjetskem vzoru, s katerimi so želeli v Afganistanu odpraviti fevdalizem. Spremembe v poročnih obredih in zemljiška reforma niso bile dobro sprejete med prebivalstvom, močno podrejenim tradiciji in islamu, in plemenskimi voditelji, nezadovoljnimi zaradi odpisanega dolga kmetov.
Sredi leta 1978 je bil upor široko razširjen, kmalu pa se je razvila državljanska vojna. Vojska je na upor odgovorila z nasiljem, toda obsežne vstaje ni mogla obvladati. Po smrti predsednika Tarakija je septembra 1979 oblast prevzel namestnik premierja Hafizulah Amin.
Aminova revolucionarna vlada je med vladanjem izgubila verodostojnost pri večini afganistanskega prebivalstva. Pretirana brutalnost tajne policije, nepriljubljene reforme (med drugim volilna pravica za ženske) in stagniranje gospodarstva so skupaj z javno razširjenjim mnenjem, da je država ateistična in protiislamska, močno poglobile nepriljubljenost vlade. Po 20 mesecih halkistične vladavine se je življenje v državi poslabšala v skoraj vseh vidikih. Sovjetska zveza je verjela, da bi brez posredovanja Aminova vlada razpadla zaradi odpora in da bi bila država "izgubljena" zaradi režima, ki je do njih najverjetneje sovražen. Aminova vlada je decembra 1978 sklenila pogodbo, ki ji je omogočila, da vpokliče sovjetske sile in je spomladi ter poleti leta 1979 večkrat zahtevala uvedbo vojakov v Afganistan proti mudžahedinom, vendar so sovjetske vojaške sile v Afganistan vstopile šele 25. decembra 1979, dva dni pozneje pa začele operacijo, v kateri so zasedle večje vladne, vojaške in medijske stavbe v Kabulu, naslednji dan pa razglasile, da je bil Afganistan "osvobojen" izpod Aminove vladavine. Sovjetske sile so hitro prevzele nadzor nad večjimi mestnimi središči, toda njihova navzočnost ni imela želenega učinka – umiritve razmer v državi. Nasprotno, sprožila je nacionalistična občutja in še dodatno razširila upor. V majhne skupine razdeljeni mudžahedini so bojevali gverilsko vojno, proti kateri so bili sovjetski vojaki nemočni. Zato so se sovjetske vojaške sile začele v osemdesetih strategijo umikanja iz afganistanskega območja. Prva polovica sovjetskega kontingenta se je umaknila med 15. majem in 16. avgustom 1988, druga pa med 15. novembrom in 15. februarjem 1989. Ker so Sovjeti z mudžahidi sklenili premirje, je umik potekal večinoma mirno. V spopadih je umrlo okoli 15.000 sovjetskih vojakov in milijon Afganistancev.