O volitvah v Čilu
V teh dneh je po medijih in socialnih omrežjih zaokrožila novica o zmagi levo usmerjenega kandidata Gabriela Borića na predsedniških volitvah v Čilu. Borić je na volitvah zmagal proti skrajnodesnemu kandidatu republikanske stranke Joseju Antoniu Kastu. Ta je na volitvah predstavljal sile kontinuitete Pinochejeve diktature, ki je v sedemdesetih letih uveljavila neoliberalne ekonomske reforme.
Zmaga levo usmerjenega kandidata v Čilu kaže na spremembo trendov v ekonomski in socialni politiki države in odmik od Pinochejeve neoliberalne tradicije. Po poročanju Financal Times se je Borić med drugim zavezal k zvišanju davkov za podjetja in premožne posameznike, višjo javno potrošnjo, ukinitev zasebnega pokojninskega zavarovanja in odpravo študentskega dolga ter začetek reform za širjenje pravic žensk, manjšin in staroselcev. Ključnega pomena bo tudi proces pisanja in sprejetja nove ustave, ki bo nadomestila tisto iz obdobja Pinochetove diktature. V prid procesu pisanja nove ustave so se Čilenci sicer izrekli na referendumu leta 2019.
Kljub evforiji na levici je treba izpostaviti, da Borića čaka težka naloga. Uspešnost njegove koalicije bo namreč odvisna od izpolnitve predvolilnih obljub in spretnosti pri pisanju nove ustave, ki mora biti pripravljena do julija 2022, čilenci pa jo bodo potrjevali na plebiscitu v roku 60 dni od predložitve. Pri tem bo sprejemanje reform oteževala razdrobljenost levega pola, znotraj katerega bo Borić deloval bolj kot koordinator, ne pa voditelj. Delo mu bo otežilo tudi razmerje moči v kongresu in senatu – v slednjem ima Borićeva koalicija »Podpiram dostojanstvo« le 5 od 50 sedežev.
Poleg političnih sil bo Borićev sicer relativno zmeren politični program zavirala tako reakcionarna desnica kot tudi domači in tuji kapital. Finančni trgi so se na primer na zmago levice že odzvali – na čilski borzi so tečaji upadli za 6 odstotnih točk, čilski peso pa je napram dolarju izgubil 4 odstotke vrednosti. A glede na to, da Borićev program ne vključuje radikalnejših politik, kot denimo nacionalizacije, temveč si kot glavni cilj zastavlja bolj zmerno, redistributivno politiko, je zelo verjetno, da bo obveljala teza Danieleja Girardija, ki jo na blogu povzema Jože P. Damijan – investitorji se bodo med letom prilagodili na novo politično ozračje, borzni tečaji pa se bodo vrnili na predvolilno raven.
Jasno je, da se Čile naposled umika od temne neoliberalne tradicije, ki jo je zaznamovala militaristična oblast, divja privatizacija in močna ekonomska ter socialna neenakost. Ne glede na to pa je prihodnost Čila odprta, dejanski rezultati levice pa bodo vidni šele v bližnji prihodnosti.