/prispevki

Rosa Parks 1913 - 2005

Na današnji dan, 4. februarja 1913, se je rodila ameriška črnska aktivistka Rosa Parks. V zgodovino se je zapisala s svojim protestom na avtobusu v mestu Montgomery, glavnem mestu zvezne države Alabama.

V Montgomeryju so leta 1900 sprejeli ureditev, s katero so na javnem prometu uvedli rasno segregacijo. Sprednji del avtobusa je bil namenjen belcem, zadnji pa črncem. Ponavadi je bila meja določena po potrebi: če je sprevodnik opazil, da zmanjkuje mest za belce, je demarkacijo pač prestavil nazaj. Pomembno je omeniti, da se je praksa segregacije sčasoma le še zaostrila: sprva namreč temnopolti potnik načeloma ni rabil vstati, če je že zasedel mesto. Decembra 1955 se je Rosa Parks z avtobusom peljala domov - sedela je v delu za temnopolte, na sredini avtobusa. Ko je pričelo zmanjkovati sedežev za belce, je sprevodnik mejo med belskim in črnskim delom avtobusa premaknil in od Parks terjal, da se umakne nazaj, na kar se ni odzvala. Posledično so jo aretirali. Čeprav njen primer nikakor ni bil prvi, je sprožil več kot leto trajajoč protest in bojkot javnega prometa. Šele novembra 1956 je na ameriško vrhovno sodišče prišel primer Browder proti Gayle, po katerem so rasno segregacijo na javnem prometu dokončno opredelil kot protiustavno. Protest Parks je obenem pomemben mejnik na poti do bojev za rasno enakopravnost v šestdesetih.

Rasizem in diskriminacija temnopoltih v Združenih državah Amerike nikakor nista zgolj vprašanje kulture, pač pa sta vseskozi pogojena z ekonomskim izkoriščanjem. Ameriško belsko prebivalstvo – sploh zahodnoevropskega porekla – je svoje ameriške sanje zadnjih 250 let živelo na plečih izkoriščanja temnopoltih. Pri tem je ves čas sodelovala tudi država; dober primer je prav javna infrastruktura. Če so nam kolosalne prometnice in avtoceste poznane iz denimo filmske ikonografije, je manj znano, kako je gradnja te infrastrukture vedno prizadela pretežno črnska naselja: vpadnice in avtoceste so večinoma presekale ravno črnske četrti.

Čeprav so črnski aktivisti dosegli že precej, problem rasne ne-enakosti in diskriminacije vsekakor ostaja. Opazimo lahko tudi zanimiv paradoks: Rosi Parks so po smrti izkazali velike časti. Prejela je državne nagrade, tudi najvišjega reda, pred pogrebom so se njeni krsti poklonili celo v zgradbi ameriškega kongresa. Hvalili so jo prav vsi voditelji, vključno z najbolj problematičnimi in odprto rasističnimi deli republikancev, torej politiki, ki se danes borijo proti sodobnemu aktivizmu, denimo gibanju Black Lives Matter. Tako danes v ZDA najbolj radikalni podporniki Trumpa hvalijo Roso Parks in Martina Lutherja Kinga, obenem pa malodane uživajo v policijskem nasilju nad rasnimi manjšinami.

Opaženo lahko pospremimo z Leninovim citatom: “Zatiralski razredi so velike revolucionarje vse njihovo življenje nenehno preganjali, njihov nauk pa sprejemali z neomejeno zlobo, z najbesnejšim sovraštvom, z najnesramnejšimi lažmi in obrekovanjem. Po njihovi smrti pa iz njih poskušajo napraviti neškodljive ikone, jih tako rekoč kanonizirajo, slavijo njihovo ime, da bi ‘potolažili’ in varali zatirane razrede, pri tem pa jemljejo revolucionarnemu nauku vsebino in ga vulgarizirajo."