Some ALT text

Cikel: Biopolitika

Med letoma 1974 in 1976 je Michel Foucault vpeljal pojem biopolitike, s katerim je skušal zajeti novo tehniko oblasti, ki se je v Evropi pojavila na prelomu med 18. in 19. stoletjem. Za razliko od anatomopolitike, ki stremi k disciplini teles in njihovih gibov, biopolitika meri in upravlja s populacijskimi, množičnimi pojavi, kot so rodnost, povprečna starost, naravni prirast, obolelost, delovna sposobnost, migracije in javna varnost. Ta nova oblastna tehnologija se torej nanaša »na mnoštvo ljudi, toda ne, kolikor so ti ljudje zvedeni na telesa, temveč nasprotno, kolikor ta tehnologija oblikuje neko globalno maso, ki jo zadevajo skupni procesi«.

Zdaj že standardna »nova normalnost«, v kateri smo se znašli na podlagi trka med virusom SARS-CoV-2 in političnimi ukrepi, ki so jih za zaščito javnega zdravja sprejele različne države, je pokazala, da razumevanje epidemije zahteva premislek onkraj njene mikrobiološke realnosti. Ista biološka danost je namreč na različnih območjih povzročila drugačne stopnje okuženosti, smrtnosti, brezposelnosti in (pre)obremenjenosti zdravstvenega sistema, odvisno od predobstoječih politično-ekonomskih okoliščin in vsakokratnih strategij obvladovanja epidemije. Pri nadzorovanju obolelosti prebivalstva, kakor tudi na drugih področjih biopolitičnega, populacija tako nastopi kot »problem, ki je hkrati znanstven in političen, kot biološki problem in kot problem oblasti«.

Napredovanje epidemioloških razmer je med teoretskimi težkokategorniki sprožilo debato o pomenu Foucaultovega koncepta za analizo aktualne situacije. Medtem ko so nekateri po vzoru Giorgia Agambena v ukrepih za zajezitev okužbe videli le totalitaren odnos med bio-oblastjo, golim življenjem in karantenskim izrednim stanjem, so njihovi kritiki izpostavili, da je odnos med medicino in politiko kompleksnejši. Bolj kot vsemogočnost oblastnih dispozitivov je potreba po nujnem reguliranju bolezni razkrila patološko dereguliranost in nezadostnost zdravstvenih institucij. Pomanjkljiv odziv na krizo, ki je dodatno obremenil predvsem najnižji družbeni razred, zastavlja vprašanje o možnosti drugačnega koordiniranja skupnosti, ki ne predstavlja zgolj normiranja živega in napada na svobodo, temveč preko zagotavljanja splošnega dostopa do zdravstva šele omogoča udejanjanje svobode onkraj njenega liberalnega pojmovanja kot »neposeganja v mojo sfero«.

Letnik Biopolitika bomo začeli s predavanjem Panagiotisa Sotirisa, v katerem bo poskusil odgovoriti na vprašanje, ki ga je zastavil v svoji kritiki Agambena: ali je možna »demokratična biopolitika«? Nadaljevali bomo s tedenskimi seminarji, posvečenimi širšemu premisleku »kolektivnih pojavov, ki kažejo svoje ekonomske in politične učinke na ravni množice«, ter zgodovinskih poskusov njihovega uravnavanja. Govorili bomo o ekonomski krizi po koroni, evgeniki na Slovenskem, pojmu biopolitike v teorijah novih materializmov, nekropolitiki, o teorijah družbene reprodukcije in zgodovinskih temah, ki se nam zdijo ključne za razumevanje trenutne družbene situacije.

Cikel predavanj bo od 12. novembra naprej načeloma potekal vsak četrtek ob 19h (GMT +1) v živo preko spletne platforme YouTube. Bodite pozorni na napovednike za posamezne dogodke.

Med drugimi bodo predavali: Panagiotis Sotiris, Ana Cergol Paradiž, Michael Roberts, Svit Komel, Arne Kušej, Ankica Čakardić, Mike Davis, Jovita Pristovšek, Klemen Ploštajner, Matej Križanec, Tithi Bhattacharaya, Sandro Mezzadra, Tomas Lemke, Sara R. Faris.

Več v Cikel: Biopolitika :